V hladnem aprilskem jutranjem svitu se že peljem na otovorjeni »transalpki« po ljubljanski obvoznici na dolgo pot proti jugu.

V knjigah sva prebrala, kako veličastni so Dolomiti in je vsak prelaz lepši od prejšnjega. Midva pa sva videla samo meglo in sivino.

Neprekinjeno vibriranje in zamolklo bobnenje motorja nekje v drobovju ladje, me uspava. Ko se umiri zadnje vpitje glasnih bolgarskih šoferjev pozno v noč, ki je naraščalo z upadanjem viskija v steklenicah, postane dvojni fotelj podaljšan s stolom čisto udobna postelja in predvsem mehkejša kot tla.