Srečevala sva prijetne preproste ljudi in ceste so lepe. Za vampirje najina kri ni dovolj dobra, tako, da so naju pustili pri miru. Pokrajina fascinira (še posebej Transilvanija), vozniki v Romuniji so hitri in strpni.

Neprekinjeno vibriranje in zamolklo bobnenje motorja nekje v drobovju ladje, me uspava. Ko se umiri zadnje vpitje glasnih bolgarskih šoferjev pozno v noč, ki je naraščalo z upadanjem viskija v steklenicah, postane dvojni fotelj podaljšan s stolom čisto udobna postelja in predvsem mehkejša kot tla.

Potovanje po celi Italiji je bilo slišati privlačno predvsem iz razloga, ker si na ta način lahko ogledaš večino pokrajin na Apeninskem polotoku in tako ugotavljaš njihove posebnosti in, še posebej proti jugu, razlike.