Pravzaprav ne vem, kje bi začel. Niti še en teden ni minil, odkar sva se vrnila, vtisov pa je toliko, da se nikakor se ne morem odločiti, kje in kaj je bilo najlepše. Morda je bila to prelepa pokrajina povsod po Franciji, ki ni lepa samo kot narava, ampak je kot taka tudi lepo urejena in vzdrževana.

Pot sva opravila v začetku avgusta, a s časom in voljo nikakor nisva prišla skupaj, da bi napisal še nekaj besed o poti. Na pobudo prijateljev sem se vseeno odločil, da poskusim čez zimo strniti nekaj spominov iz poti.

Sredi februarja udeleženci tokratne puščavske moto avanture še niso vedeli, kako daleč je slovenska pomlad. A zato s še toliko večjim veseljem brskajo po...