Neprekinjeno vibriranje in zamolklo bobnenje motorja nekje v drobovju ladje, me uspava. Ko se umiri zadnje vpitje glasnih bolgarskih šoferjev pozno v noč, ki je naraščalo z upadanjem viskija v steklenicah, postane dvojni fotelj podaljšan s stolom čisto udobna postelja in predvsem mehkejša kot tla.

Ni slabše kombinacije, kot vožnja z motorjem v dežju ponoči in še po avtocesti. Včasih se sprašujem, če naju res mora vedno na poti domov, ko sva totalno utrujena, prati dež. In kje je začetek te dogodivščine, ki se končuje v dežju?

Ustavimo se na bližnjici, ki pred Touzerjem vodi na cesto čez Chott El Jerid proti Douzu. Za nami je dolgočasno cijazenje po italijanskih cestah, spanje in poležavanje na zibajoči ladji in kakih 400 km nočnih cest Tunizije.