Kam za prvomajske, je bilo vprašanje že kmalu po novem letu. Čez Turčijo v Armenijo, pa Gruzijo – še zebe, ponovitev lanskoletnega Maroka – ponovitev pač, Korzika – no ja, Libija – fajn, samo rabiš vodiča, pa …
Ni slabše kombinacije, kot vožnja z motorjem v dežju ponoči in še po avtocesti. Včasih se sprašujem, če naju res mora vedno na poti domov, ko sva totalno utrujena, prati dež. In kje je začetek te dogodivščine, ki se končuje v dežju?
Puščava nas je po nekajkratnih obiskih začarala, o Libiji smo od popotnikov slišali veliko lepega. Potihem smo o slavnem libijskem pesku sanjali že 2004 in 2005 na trajektu Tunis-Genova, ko smo se vračali iz »prvomajskih Tunizij«.
Že ko sva načrtovala letošnje motoristično potovanje po Švici, sva vedela, v kakšno državo greva, da slovi po urejenosti, redu, delavnosti, in ker je...
Tokrat sva se odločila za vožnjo po Z Nemčiji, Belgiji, Luksemburgu, do Bodenskega jezera v Švici in Innsbrucka, kjer se je najin potovalni dopust zaključil, saj naju je po tem čakala samo še vožnja do doma.
Pogosto je čez poletje razburjal duhove – enkrat so ga videli v Ljubljani na 3M, drugič spet na Planinskih ridah, ko je brusil tačke in rohnel čez tistih nekaj ovinkov. Vedno se je o njem govorilo kot o agresivnem, domala mitološkem stroju...