Pot sva opravila v začetku avgusta, a s časom in voljo nikakor nisva prišla skupaj, da bi napisal še nekaj besed o poti. Na pobudo prijateljev sem se vseeno odločil, da poskusim čez zimo strniti nekaj spominov iz poti.
Srečevala sva prijetne preproste ljudi in ceste so lepe. Za vampirje najina kri ni dovolj dobra, tako, da so naju pustili pri miru. Pokrajina fascinira (še posebej Transilvanija), vozniki v Romuniji so hitri in strpni.
Puščava nas je po nekajkratnih obiskih začarala, o Libiji smo od popotnikov slišali veliko lepega. Potihem smo o slavnem libijskem pesku sanjali že 2004 in 2005 na trajektu Tunis-Genova, ko smo se vračali iz »prvomajskih Tunizij«.
Že ko sva načrtovala letošnje motoristično potovanje po Švici, sva vedela, v kakšno državo greva, da slovi po urejenosti, redu, delavnosti, in ker je...
Tokrat sva se odločila za vožnjo po Z Nemčiji, Belgiji, Luksemburgu, do Bodenskega jezera v Švici in Innsbrucka, kjer se je najin potovalni dopust zaključil, saj naju je po tem čakala samo še vožnja do doma.
Pogosto je čez poletje razburjal duhove – enkrat so ga videli v Ljubljani na 3M, drugič spet na Planinskih ridah, ko je brusil tačke in rohnel čez tistih nekaj ovinkov. Vedno se je o njem govorilo kot o agresivnem, domala mitološkem stroju...