Neprekinjeno vibriranje in zamolklo bobnenje motorja nekje v drobovju ladje, me uspava. Ko se umiri zadnje vpitje glasnih bolgarskih šoferjev pozno v noč, ki je naraščalo z upadanjem viskija v steklenicah, postane dvojni fotelj podaljšan s stolom čisto udobna postelja in predvsem mehkejša kot tla.

Čeprav zavore delujejo natanko tako, kot so pač delovale vseh 44 let (bolj slabo!), smo vozilce komaj spravili preko valjev.

Kronopis dvajsetletnikov na poti “čez pol Italije”