Neprekinjeno vibriranje in zamolklo bobnenje motorja nekje v drobovju ladje, me uspava. Ko se umiri zadnje vpitje glasnih bolgarskih šoferjev pozno v noč, ki je naraščalo z upadanjem viskija v steklenicah, postane dvojni fotelj podaljšan s stolom čisto udobna postelja in predvsem mehkejša kot tla.

Sedim na vrhu male vzpetinice in zrem v luno, ki počasi bledi v prvih žarkih jutranje zarje. Pod menoj se, počasi prebuja velika karavana dirkalnih konjev na dveh, treh, štirih, celo šestih kolesih in v hladu, ki me obdaja ni niti najmanjše slutnje po vročem soncu, ki bo že čez nekaj ur grel saharski pesek.

Sva se z Julči spravila na pot - tam lanskega julija, že v štartu se nama je zdelo, da se zna kaj narobe sestavit.Cilj je bil resda domov priti, vmes pa čez Rusijo v Kazahstan, potem pa Svileno pot obirat čez Uzbekistan in Turkmenistan, pa na jug v Iran in čez Turčijo domov.