Ne bi imel superšportnega motocikla, ne bi imel potovalnika, “jurja” je preveč, dvovaljnik mi ne sede, imam pa rad da “vleče”. Kaj sploh ostane? Seveda športno-potovalni motocikel srednjega razreda, posebnež z V4 agregatom in lično zapakiranimi nosilci stranskih kovčkov. Nova ve-ef-er-ka 800.

Če smo pošteni ni čisto nova. Naloga inženirjev je bila, da ‘novo’ VFR 800 sestavijo tako, da bo nezmotljivo ve-ef-er-ovska. Tako je okvir popolnoma enak staremu, agregat pa je dodelan, popeglan, bolj ekonomičen, vendar še vedno pravi V4. Tiste male luknje pri 6700 vrtljajih skoraj ni več, je pa še vedno čutiti vklop VTEC-a. Stošest konjskih moči, ki jih 800-kubični agregat proizvede, ni tehnološki čudež, se pa po vklopu VTEC-a V4 izredno rad zavrti v rdeče polje, zraven pa proizvaja zelo fin zvok. Poleg vsega pa tudi po daljšem avtocestnem mučenju povprečna poraba ne preseže 5,5 litra na sto prevoženih. Pohvalno.

Motocikel je sedaj veliko ožji, saj so hladilnika s strani prestavili pred agregat, nova maska z lučmi v LED tehnologiji pa od daleč malo spominja na Ducatija. Všečno in sveže. Prenovljena je tudi armaturka, pregledna, z dovolj podatki pa bo navdušila predvsem ponoči, saj je ozadje krasne modre barve. Smerniki so vkomponirani v ogledala, so seveda tudi v LED tehniki, se pa tudi sami izklopijo. Včasih celo malo prehitro. Nove so prednje, radialno vpete čeljusti, ki pa za konkreten pojemek zahtevajo kar močan stisk ročice. Dodelano je vzmetenje spredaj in zadaj, sedaj je za odtenek bolj kompaktno, športno. Bolj toga je tudi zadnja nihajna roka. Izpuh je tokrat speljan pod agregat in ob zadnje platišče, kar je škoda, saj zares lepo zadnje platišče zakriva dokaj površno izdelan glušnik. Ogrodje sedalnega dela je po novem aluminijasto, vsa prenova pa je prinesla 10 kilogramov manjšo skupno težo, vseeno pa je VFR 800 z 239 kilogrami le 3 kilograme lažja od večje VFR 1200.

Mehkejša, bolj nežna in mehka v primerjavi s staro.

V primerjavi s staro VFR 800, je nova v vožnji bolj dinamična, lahkotnejša, med prelaganjem v kratkih ovinkih malo protestira, po zaslugi serijskega nadzora nad zdrsom zadnje pnevmatike pa je tudi varnejša. Bil sem navdušen nad tem, kako hitro in relativno udobno se z njo prevozi 100-kilometrski avtocestni odsek, še bolj navdušuje to, da je tudi sopotnica pohvalila udobje, le drobni tresljaji na stopalkah malo motijo. Všeč so mi diskretni nosilci stranskih kovčkov in nizka poraba. Še bolj bi mi bila všeč, če bi bilo stikalo za sprehajanje po meniju nekje zraven stikala za hupo. Dve mali tipki skriti na armaturki sta pač stvar motoristične preteklosti. Gretje ročic je pet stopenjsko, vendar pa so ročice kar malo ozke. Pogrešal sem tempomat. Izpostavil pa bom neverjetno grdo stikalo za izklop TC-ja. Predstavljajte si punco lepega obraza, kako ji iz nosa štrli brokoli. No, tako nekako izgleda. Večkrat me je prijelo da bi ga nekako spulil, odlomil. Sicer pa je Honda VFR 800 prijeten in uporaben motocikel, le VTEC-a ne bom nikoli razumel. Je res potreben?

Armaturna plošča je zelo čedna, pa tudi svojo nalogo opravlja tako kot je treba.

Pogovarjal sem se prodajalcem pri slovenskem uvozniku za Honde in skušal izvedeti kakega profila so kupci štirih novih VFR 800, ki se že vozijo po slovenskih cestah. Po vseh izrečenih besedah nismo našli druge skupne besede kot, dinamični in nevsakdanji. Predvsem pa vejo kaj VFR 800 pomeni. Pri vseh ‘nizkocenovnih’ nakedih in velikih endurah je kar prijetno na cesti videti tudi kako novo ‘LED’ VFR 800. Ko le ne bi bila japonska valuta tako močna in bi tale požiralec avtoceste lahko stal manj kot 12.480 evrov. No, ni pa nič dražja kot stara, kljub temu da je veliko bolje opremljena. Kot zanimivost naj povem, da vam pri BMW-ju za LED luči zaračunajo dobrega tisočaka ekstra.

Stikala TC-ja in ogrevanih ročice resnično niso oblikovalski presežek, a damskih ročic ne bodo motila.

Drugo mnenje (Mateja Pivk):
Na prvi pogled in od daleč res nekoliko spominja na Ducatija – iz česar bi načeloma lahko potegnili ugotovitev, da je videti precej čedna. In je. Pa vendar, čemu bi pri Hondi naredili motocikel, ki v spomin prikliče karkoli drugega kot…Hondo.

In čeprav je lepa – tale testna v beli barvni preobleki je bila videti kot mlada nevesta, se mi je ob prvem pogledu nanjo najprej kolcnilo po tistem prepoznavnem zadku z glušnikoma pod sedežem. Trenutek kasneje sem že vihala nos nad dejstvom, da je zadnje platišče z enojno nihajko res čedno. Ampak zaradi novega glušnika ga ne vidim.

Čedno zadnje platišče z enojno nihajko se skriva za ne tako zelo všečnim izpušnim glušnikom. Škoda.

A pustimo kozmetiko. Motocikli – tisti iz serijske proizvodnje, so na svetu predvsem zato, da se z njimi vozimo, o okusih se pa tako ali tako ne razpravlja…če motor svojo nalogo opravi z odliko in med vožnjo nudi dovolj užitka, mu je odpuščen še tako velik kozmetičen kiks. Pa ji uspeva?

Primerjavi s starim modelom je toliko prijetnejša, bolj okretna in lahkotna, da zaradi tega skoraj izgublja droben del tiste malce robate identitete. Je ožja, voznikov sedež je nižji, motocikel pa lažji ter zaradi tega zanimiv tudi za segment kupcev, ki doslej niso sodili med njene najbolj številne odjemalce. Voznice. Tiste malce bolj izkušene, ne začetnice.

Zadka niso dramatično spreminjali: tudi ergonomija sopotnika ostaja prijetna – tako kot na predhodnem modelu.

Če sta ročici krmila za moško roko predrobni, stikala na njih pa (res) nerodno nameščena, to damskih dlani ne bo motilo. Tudi ročici sklopke in zavore sta nastavljivi – drobne damske ročice so hvaležne. Nova VFR 800 lepo pade pod rit in v roke voznice. Ker je nekoliko manj robata v vseh pogledih, utegne zlesti pod kožo marsikateri dami – če bo le zbrala pogum in jo upala preizkusiti.

Medtem, ko do starega modela zaradi njegove okornosti gojim nekaj zamere, mi je nova edicija 800-kubične VFR-ke po prevoženih 400 kilometrih in ‘odkopilotirani stotki’ postala všeč. Tako zelo, da sem malce pozabila na dejstvo, da so jih pri Hondi pozabili nataknit tempomat. In da je koreniti  nadgradnji navkljub še vedno malce težka in za spoznanje okorna v zaporednih zaprtih ovinkih. Pa da ožje plastike nudijo nekaj manj vetrne zaščite kot na starem modelu. Pa tudi to, da so me na cilju v desno roko skoraj vedno grizli drobni mravljinci – ne glede na to ali sem tja prispela kot voznica ali sopotnica.

Za sopotnice:
Sedež sopotnika ostaja enak – odlično, saj je bil na stari VFR zelo udoben. Tudi ročici ob sedežu skorajda nista preoblikovani. Lepo pašeta v dlan in nimata robov, ki bi grizli in povzročali žulje. Položaj nog je nenaporen.

OCENA
Nizka poraba
Bogata oprema
Športno (!) udobje
Nosilci stranskih kovčkov
Oblika stikala TC-ja
Zadnje platišče skriva izpušni glušnik
Vibracije na stopalkah
Zelo smo pogrešali tempomat
Prejšnji članekTest: BMW F 800 GS Adventure 2014
Naslednji članekTest: BMW S1000R
Nekoč zaprisežen ljubitelj japonskih motociklov, danes prisega na vse kar "dovolj gre". Bencinski zasvojenec, ljubitelj klasike v nastajanju. Drgnilec kolen, ki ceni udobje in evropsko eksotiko. Na skrivaj ga zaradi priročnosti zamika skuter. Ne mara cincanja, obotavljanja in površnosti. Meni, da ja osnovna vrlina vsakega motociklista poznavanje mej lastnega znanja in sposobnosti – preseganje teh na cesti pa nevarna neumnost. Pred prihodom v ekipo Motosveta je izkušnje nabiral tudi v sklopu domačih tiskanih motociklističnih medijev.
test-honda-vfr-800-2014Ne bi imel superšportnega motocikla, ne bi imel potovalnika, "jurja" je preveč, dvovaljnik mi ne sede, imam pa rad da "vleče". Kaj sploh ostane? Seveda športno-potovalni motocikel srednjega razreda, posebnež z V4 agregatom in lično zapakiranimi nosilci stranskih kovčkov. Nova ve-ef-er-ka 800.

22 KOMENTARJI

  1. [i]Nova VFR 800 lepo pade pod rit in v roke voznice. Ker je nekoliko manj robata v vseh pogledih, utegne zlesti pod kožo marsikateri dami – če bo le zbrala pogum in jo upala preizkusiti.[/i]
    Od sedaj naprej mi je ime VFR 800 😛

  2. Glede na komentar testnega voznika bi človek lahko sklepal, da so jo tokrat Japonci mal v temo brcnli. Razen nekaj drobnarij, kot so tanki ročaji za ženske roke, nekoliko manjša teža in modra osvetlitev armature, je skoraj ni stvari, ki bi bila zares pohvaljena

  3. ni mi jasno, kje je vsa ta silna tehnologija iz GP, ki jo radi simpatizerji Honde in Yamahe zmeraj povdarjate. Star motor 10 let je bum, pa ko je bil nov, že takrat ni bla bog ve kaj, zdaj je pa pogreb na kvadrat, aja, na GP motorju je bore malo Azija proizvoda, verjetno je tu catch, samo da ta še pocen ni, čeprav od te GP tehnologije nima nič, lažem, gre na bencin :-), baje, no, Honda majstri bodo že vedli, men je pa malce smešno, bolje rečeno, nekdo se že dolgo časa dela norca iz nekoga, ker ta nekdo ima dolgo lajtngo in prav je tako, vsi mormo živet :-))

  4. No, eno je jasno: VFR-ka je odličen motor. Po dolgem čakanju sem dobil testno ta ponedeljek in lahko rečem, da sem navdušen nad motorjem kot takšnim. Ni sicer zame, ker imam navado prevoziti 500 + km na dan, in za takšen namen je položaj voznika gotovo preveč na rokah, vetrna zaščita pa preskromna. Vendar to niso napake, ampak pač lastnosti tega motorja; namenjen je za dinamične enodnevne izlete, ne pa za potovanja. In za kar je namenjen, odlično opravi. Lahkoten, super stabilen, ravno prav zmogljiv za vsako normalno vožnjo (če pa ravno hočeš, ti praktično nobeden ne uide), obenem je dovolj udoben tudi za sopotnico, da ne bo trpela (200-300 km). Če bi na isti osnovi naredili pravi potovalnik srednjega razreda, sem takoj v vrsti za nakup! Ni presenetljivo, da je celo Motorrad (ki vemo, koga obožuje), v top-testu navdušen nad VFR-ko.

  5. Sem imel VRFko, leta 98 sem kupil novo in prevozil Grčijo, Sicilijo, Dalmacijo, službeno sem se vozil z njo v Nemčijo,..
    Motor je multipraktik, da se ga peljati tudi dokaj športno (tudi po zadnjem gre mega),obenem je poceni za vzdrževanje in lep. Kaj še hočemo drugega? Za edini motor je prava izbira. Cena je bila zmeraj med višjimi v tem razredu, ampak, ko jo enkrat imaš na to pozabiš.

  6. vse skupaj se mi zdi spisano kot, da bi iskal napake in ne predstavljal lastnosti motorja. Sam sem ga imel na testu in prevozil dovolj kilometrov, da sem si ustvaril svoje mnenje, ki pa je precej bolj pozitivno kot avtorjevo.
    Naj povem, da sem ob prebiranju komentarja “dvakrat podčrtal” en stavek: to niso napake, ampak pač lastnosti tega motorja.
    Se mi nekako dozdeva, da je avtor primerjal VFR800 z Goldo 🙂
    Mene osebno je malce zmotila premajhna moč pri nizkih obratih (bi pač kupil taveliko) in pa “izpuh”. Na vse ostalo lahko pritisnem ++++

  7. Primerjali smo jo s staro VFR 800. V primerjavi s to je lažja, okretnejša, varčnejša, manj groba, udobna vsaj toliko če ne bolj (o lej, vse to smo že zgoraj napisali)… Ni pa prenova prinesla samo dobrih stvari. Na srečo so tiste slabe načeloma bolj kozmetične narave (o lej ga zlomka, tudi to smo že napisali zgoraj – večkrat).

  8. Biker77, opis motorja komentar,….ok, dobro kot ponavadi. Pri milem Bogu, s čem sta tokrat posnela ta prispevek? Namreč kvaliteta le tega je podobna posnetkom s kakšnega starega telefona.
    Sam motorin kot tak je luštna stvar. Dobra, vsestranska, za krajša pa tudi daljša nabiranja dnevnih km, solo ali v dvoje. Ampak za 2 jurja predraga.