Nezahtevnost , zanesljivost in mil značaj so stvari, ki ji motoristi ne dajemo prav pogosto v koš lastnosti, ki označujejo odličen motocikel. Prej motor za babe. Pravi moški vozijo robate in grobe motorje. Bolj rita in brca, bolj skače, bolj so ponosni, da divjega žrebca lahko krotijo.

A ko asfalt ni speglan in suh, ko se gume ne lepijo, ko dežuje in sproti ne uspem brisat vizirja na katerem se nabirajo dežne kaplje in kot špaget zavita cesta ne dovoli, da bi vozila dovolj hitro, da bi jih veter odpihnil…. ko je gneča v mestu nepopisna, cesta luknjasta kot bohinjski sir in vožnja dolga kot kurja čreva, vsi ostali v pločevinastih kištah okoli mene pa tako neučakani in napeti, da ozračje poka in brni – takrat je tudi najbolj robat motorist zadovoljen, da ima pod ritjo nekaj, kar mu vliva zaupanje.

Čedna, a v primerjavi s 600-kubično CBR premalo markantna?

Kot sem že omenila, zagotovo ne bo nihče padel vznak od ekstaze, ko bo prvič ugledal letošnjo Hondino pollitrsko novinko. Nobene izmed treh. V svojem bistvu so vse enake, le šminka je drugačna. Agregat, okvir in vzmetenje so popolnoma enaki, zato je CBR500 R kljub zvenečemu športnemu imenu le v oklep odet golič z nekoliko nižje nameščenim, športnejšim  krmilom.

Tudi, ko sedem nanjo, se mi ne ježi koža na rokah. Ko primem za krmilo, sedim sorazmerno udobno. Sedež je sicer ozek, a udoben. Kje je tisti občutek, da sedim na speči raketi, ki bo ob pritisku na gumb zarohnela, da se bo stresla cela soseska? Saj ima samo 100 kubikov manj kot tamala-tahuda. Ko se počasi odpeljem deluje mehko, jaz pa ..skeptična. Ne vem, če mi je tole všeč. Tisti R mi je dal pričakovati nekaj več športnosti že ob prvem stiku. Ostrine. A tisti mali princ Saint-Exupéryja je bil en presneto moder fantič, ko je rekel, da je bistvo očem skrito. Tale Hodnina pollitrašica ga dobro skriva. Malce drugačna je. Tako kot Integra, s katero se nisva in nisva razumeli – vse dokler nisem pozabila na vse česar sem bila doslej navajena na skuterjih in pričela uživat. Tako, neobremenjeno s pričakovanji in prepričanji kaj je prav.

Vetrobran je dobbro zasnovan za srednje- in nižjerasle.

Čeprav se bo od dejstvu, da gre pri Hondini pollitrski seriji za modele namenjene predvsem motoristom začetnikom, lastnikom izpita kategorije A2, marsikomu zdelo smešno, a tale 500-kubični agregat je sila posrečen kos motorčka.

Pri 8500 vrtljajih razvije 40 kilovatov oziroma 54 konjev. Ne sliši se veliko, glede na to, da ima danes večina vstopnih modelov nakedov okoli 100 konjičev. “Keč” tega pollitrskega agregata pa se ne skriva v konjih, pač pa v navoru. Najvišjega doseže pri 7000 vrtljajih, ko je iz izpušnega lonca slišati skoraj tazaresen športen zvok. A to ni bistvo, če niste lokalni kolenodrgnilec ali pistaški entuziast, čeprav se je z njo mogoče zapeljati tudi zelo športno. Vsi tisti ostali bodo bolj navdušeni nad količino navora, ki ga Honda CBR500 R ponudi od 3000 vrtljajev dalje. In če je prvi vtis bled, mlačen in morda celo nezanimiv, se ob konkretnejšem obratu ročice pod čelado nariše presneto širok nasmeh.

Vraga, pa to skoči…in gre. Šla je in šla.. in šla nekaj malega čez 200 na uro po števcu. Morda zato, ker imam kakšen kilogram manj kot konkretno zastavljen dec in nekaj manj čez ramena, pa sem se lahko lepo skrila za tisti mali vetrobranček..pa tudi zato, ker mei je števec najbrž malo nalagal, da bi se bolje počutila.

Sodoben in varčen – na sto prevoženih kilometrov se poraba suka okoli 3,4, litre.

Vetrobran je z vidika voznika potovalnika precej kilav, a oblikovno dobro zamišljen in zelo učinkovito opravlja nalogo. Sploh, če v zakup vzamemo dejstvo, da se želi oblika motocikla spogledovat s superšportnikom, položaj za krmilom pa nakedom. Podajanje moči je uglajeno kot le kaj – pač hondaško in prav je tako, sicer bi zadevščina brez težav tudi koga stresla v maline. Ker je navora veliko, je tudi sprehajanja po šeststopenjskem menjalnikju sorazmerno malo. Mnogo manj kot sem pričakovala. Položaj za krmilom je udoben. Ne izrazito športen, pa tudi zelo pokončen ne. Nekje vmes. Ravno pravšnji, da daje drajsanje skozi ovinke še vedno dovolj občutka športnosti, pa tudi, da je 300 kilometrov dolgo pot moč udobno prepeljati brez bolečin, udobno in ze velikim užitkom. Ker ima sorazmerno nizko nameščene stopake, dopuščam možnost, da utegne tudi višjeralism pasati pod rit.

Armaturna plošča je v celoti digitalna, lepo pregledna in ponuja tisto kar voznik potrebuje – hitrost, vrtljaje, število prevoženih kilometrov (skupni in dnevni števec), uro in merilnik količine goriva v rezervoarju ter opozorilne lučke za prosti tek, nivo olja in ABS.

Sedež je precej športno oblikovan, a ne trd. Tudi stopalke voznika so nameščene tako, da pri sestopanju ne motijo, če so nožice malce krajše. Celo tisto zlovešče rinejne v “rikverc” iz sedla načeloma ne povzroča težav, če sta voznik ali voznica obdarjena z malce krajšimi nogami.

Kaj pa zavore? Na prednjem platišču sameva 320-milimetrski zavorni kolut z dvobatno čeljustjo Zavorni sistem je podprt s sistemom ABS, zadnji zavorni kolut je mlačen. Ni škode. Čeprav je videti, kot da zadevščina ne bo kos tisti prej omenjeni poskočnosti agregata, temu ni tako..

Zavorni sistem je osnoven, a deluje dobro in vpliva  zaupanje, kar je ena izmed glavnih lastnosti, ki jih zavorni sistem na takšnem motociklu mora imeti. Občutek na ročici zavore je progresiven, Zavora ne grize sunkovito, a “prime” suvereno. Med zaviranjem je motocikel miren, čeprav je med vožnjo sicer izrazito okreten in dopušča hitro menjavo smeri.

Vzmetenje je udobno in z vidika slovenskih cest v letošnji sezoni (strokovnjaki in insajderji pravijo, da bo šlo le na slabše) naravnost odlično, ne glede na to kam se boste podali – mesto, magistralka ali lokalni ovinek. Čeprav je zadevščina udobna, pa ohranja ravno pravšnjo mero tiste značilne hondaške stabilnosti, da bo pravšnja za ciljno publiko in od nje ne bo zahtevala preveč poguma tam, kjer ga pogosto ni, a bo pravšnja tudi za kako sezono drajsanja na ovinku. Če smo odkriti in neobremenjeno sprejmemo dejstvo, da večina motoristov v resnici ni dirkačev (čeprav bi naskrivaj ali odkrito zelo radi bili), bo Honda CBR500 R odlična izbira tudi za marsikaterega lastnika ali lastnico izpita A brez omejitev.

Cena: 5.890 evrov.

OCENA
Prožen in varčen agregat
Udobje
Vodljivost
ABS
Premalo markanten videz in tehnični podatki
"Dirkačem" se bo vzmetenje morda zdelo premalo kompaktno
Prejšnji članekTest: Honda NC700X ABS DCT
Naslednji članekPrvi vtis: KTM 1190 Adventure in KTM Adventure R
Od leta 2009 urednica. V desetletju novinarskega udejstvovanja nabirala znanje kot del ekipe Avtomagazina, Playboya, siolovega Avtomoto portala in revije Motorist, kjer se je dobro leto dni udinjala tudi kot izvršna urednica in fotografinja. Preberi več o avtorju.
Nezahtevnost , zanesljivost in mil značaj so stvari, ki ji motoristi ne dajemo prav pogosto v koš lastnosti, ki označujejo odličen motocikel. Prej motor za babe. Pravi moški vozijo robate in grobe motorje. Bolj rita in brca, bolj skače, bolj so ponosni, da divjega žrebca lahko krotijo.vozili-smo-honda-cbr500-r

13 KOMENTARJI

  1. Kratka primerjava po vertikali znotraj znamke je ok, tu nimam pripomb. Zakaj pa v testu pisat, da noben ne rabi 1000ccm in več… to že jaz dobro vem zase in motorji niso Ipad (torej od včeraj), da bi morali vsakič sproti o tem natolcevat, kaj naj vozim. Pripombo na članek dam (in na večino teh v motosvetu), ga ne gre za konkretno primerjavo s konkurenco – horizontalno. Vsaj omenili bi jo lahko, če jo že ne morete dobiti na test. Tako pa tale motosvet zgleda, da v slo vozimo bmwje, honde, morda še sem pa tja kakšno yamaho … Tisti ki se ne strinjajo (večinom so v komentarjih) pa vse ostalo, kar ne morete dobiti na test.