Le malo srečnežev lahko v svoj repertoar motorističnih izkušenj vpiše kilometre prevožene z Moto Morinijem. Škoda. Besno rohnenje, ki je prihajalo iz izpuha, je zelo odkrito kazalo na goro zabave, ki me je čakala. Granpasso je zabaven, hiter in … udoben. Kako jim je uspelo?

Morini je agregat Bialbero CorsaCorte pripeljal v segment velikih potovalnih endur z rojstvom Granpassa 1200. Leto dni kasneje je že bila na voljo  izpopolnjena različica – 1200-kubičen V-dvovaljnik je v svoji osnovi precej vsestranska pošast – Morini ga je nameščal v svoj športni naked, pa v Scrablerja in seveda tudi v Granpassa.

Letošnja izpeljanka Granpassa ima nameščena Excelova platišča, na katera bodo lastniki lahko nataknili bolj robate pnevmatike, motocikel pa bo kos tudi  zahtevnemu terenu – a ne zgolj zaradi terenskega obuvala.  Izboljšana je ergonomija – sedež je nižji in še bolj udoben, položaj krmila je še lažje nastavljiv.  Nova je tudi zasnova stopalk – gumirana obloga je odstranljiva, gole stopalke pa so tako primernejše za resna offroadanja, kjer voznik potrebuje dober oprijem škornja na stopalki. Nadgrajeno je krmiljenje elektronskega vbrizga goriva – podajanje moči je bolj uglajeno. Sonda Lambda je premeščena na začetek izpuha. Nova generacija Morinijeve velike endure je deležna tudi dodatne toplotne izolacije glušnikov ter nadgrajenega zadnjega vzmetenja.

Ne pretirano pretresljivo, a brez dvoma potrebno – novi Granpasso je do uporabnika mnogo bolj prijazen.

Ko sem sedel v zajeten in udoben sedež Granpassa, sem pričakoval, da se bo vzmetenje motocikla podalo, tako kot sem sicer vajen na velikih endurah. A se ni. Počepnil je le za spoznanje. Tudi na luknjasti cesti se na njem nisem guncal, kar priča, da so mu namenili precej športen paket vzmetenja. Kljub temu (in presenetljivo) pa 50-milimetrske Marzocchijeve prednje vilice in vrhunski, popolnoma nastavljiv, zadnji blažilec Öhlins, nudijo veliko mero udobja za zelo razkošno in prijetno križarjenje.

Ne pretirano pretresljivo, a brez dvoma potrebno – novi Granpasso je do uporabnika mnogo bolj prijazen.

Zavorni sistem je paketu primeren – prednjo zavoro lahko stisnem zelo odločno, a ta v disk ne ugrizne preagresivno, kar je odlično za peskaste asfaltne in makadamske ceste. Granpasso je serijsko obut v par precej dostojnih Metzelerjevih pnevmatik Tourance – 110/80 R19 spredaj in 150/70 R17 zadaj. Excelova platišča z naperami, na katere so nataknjene, so kos velikim obremenitvam – na motocikel boste lahko naložili kar 430 kilogramov, pa bodo platišče še vedno kos kakršnikoli cesti.

Položaj krmila omogoča udobno in nenaporno jezdenje. Ročno nastavljiv vetrobran je dovolj visok, da nudi precej dobro zaščito pred vetrom, na testu pa je čisto zgledno deloval tudi v kombinaciji s terensko čelado. Morini je Granpassu namenil precej čudaško masko z dvema okroglima žarometoma. A če ta ni dovolj samosvoja, Morini v paketu dodatne opreme ponuja komplet dveh dodatnih žarometov.

Alberto Strada, vodja razvojnega oddelka, je povedal, da je oblikovalska ekipa želela doseči videz grdega ptiča. Morda jim je res uspelo oblikovati motocikel, ki spominja na jastreba, a brez dvoma je prav takšen Granpasso na cesti najbolj prepoznaven.

Pri Moriniju trdijo, da na vožnjo pripravljen Granpasso tehta 210 kilogramov – brez goriva. Malo glede na segment, v katerega sodi. Velik rezervoar sprejme 27 litrov goriva, kar bi moralo biti dovolj za veliko število kilometrov med postanki.

Zaradi širokega krmila in sorazmerno majhne nevzmetene mase, lahko Granpassa nagnem skoraj kot športnika ter nimam težav, ko sledim kolegu na Corsaru Veloce. Granpasso mi je res všeč – odlično pospešuje iz zavojev, saj je agregat noro odziven, a enakomerno podaja moč. Zadnja Metzelerjeva Tournace resnično grabi in koplje. Prednje kolo je ves čas pospeševanja za spoznanje v zraku – a brez nepotrebne drame. Pospeševanje je skozi celotno območje vrtljajev precej konkretno za takšno zvrst motocikla – če se milo izrazim. Obut v robate pnevmatike, bi Granpasso z vsem svojim navorom in močjo moral skozi globok pesek rezati kot nož. Jeklen cevast okvir Verlicchi v kombinaciji z lahko aluminijasto nihajko ponuja odlično vodljivost. Oddaljenost od tal je, kljub udobno oz. nizko nameščenim stopalkam, zelo dobra. Medosna razdalja 1505 milimetrov tudi v zaprtih zavojih ne povzroča preglavic, a zagotovi več stabilnosti pri višjih hitrostih. Nekje med 3000 in 4000 vrtljaji ima Granpasso v šesti prestavi dovolj navora za lagodno križarjenje – brez pretikanja. Pa še poraba bo tako zgledno nizka in sopotnik zadovoljen.

Minimalistična armaturna plošča je popolnoma digitalna ter hitrost in vrtljaje prikazuje v obliki grafa. Zaslon LCD ponuja serijo podatkov, a je malce predroben za tako velik potovalni enduro kot je Granpasso.

Tako kot pri vseh Morinijih, je tudi pri Granpassu najbolj navdušil zmogljiv in odločen agregat, kateremu ni para. Moto Morini je izdelal eno najlažjih in najbolj zmogljivih potovalnih endur na svetu. Papirnati tehnični podatki govorijo o 87 kW (118 KM) pri 8500 vrtljajih in 103 Nm navora pri 7000 vrtljajih. Agregat, CorsaCorta, je nekoliko umirjena izpeljanka originalnega Corsara, krivulja navora pa sfrizirana tako, da je navora kar se da veliko že pri zelo nizkem številu vrtljajev.

Granpasso se rad postavlja na zadnje kolo in je odlično orodje za izvajanje wheelijev – če so vam takšne zadeve všeč. V tem mu niso kos KTM 990 Adventure, BMW R 1200 GS, niti Moto Guzzi Stelvio. Granpasso je naraven talent. Moč iz njega kar polzi in agregat je tako možat, da bi bolj ne mogel biti. Agregat ni rezek in oster kot nekateri sodobnejši tekočinsko hlajeni dvovaljniki. Le gladko podajanje moči in elegantno pospeševanje ob šarmantnem brundanju agregata, ki je v primerjavi z različico na Corsaru Veloce bolj sproščen, manj napet.

Zaključek

Nisem pričakoval da bo 1187-kubični Granpasso tako uglajen, a hkrati tako zmogljiv kot je. Preizkus v sedlu motocikla s tako prožnim agregatom je bil pravi užitek. Ergonomija za krmilom je vrhunska in motocikel ni težak – celo s polnim rezervoarjem goriva ne. Edini minus motocikla je prav zares le dejstvo, da je Morinija k vragu peljala gospodarska kriza. Škoda.

OCENA
Zelo zmogljiv in uglajen agregat
Odličen okvir in vrhunska vodljivost
Zmogljive zavore primerne za to zvrst motocikla
Minimalistična armaturna plošča
Prejšnji članekHonda VFR 1200F
Naslednji članekDucati Hypermotard 796 2010
Mednarodno priznan motoristični novinar z goro izkušenj. Objavlja v revijah več kot 40-ih držav sveta. V zadnjih nekaj letih prisoten na vseh pomembnejših svetovnih testiranjih motociklov. Med sebi najbolj drage pustolovščine zadnjih nekaj let šteje podvig s serijo Yamahinih terenskih modelov na Lilehammerski olimpijski bob stezi. Obožuje vse kar se vozi hitro in dinamično, a skrivoma goji plamen za italijanske motocikle.
test-moto-morini-granpasso-1200-2010Nisem pričakoval da bo 1187-kubični Granpasso tako uglajen, a hkrati tako zmogljiv kot je. Preizkus v sedlu motocikla s tako prožnim agregatom je bil pravi užitek. Ergonomija za krmilom je vrhunska in motocikel ni težak – celo s polnim rezervoarjem goriva ne. Edini minus motocikla je prav zares le dejstvo, da je Morinija k vragu peljala gospodarska kriza. Škoda.

4 KOMENTARJI

  1. videz grdega ptiča- tole jim je nedvomno uspelo, tak ptič bi bil res grd, bi pa dobro videl :-D,….,šarmantnem brundanju – tole meni ni šarmantno brundanje, res da ima vsakdo svoj okus, vendar zame ni lepšega kot zvok dobrega vrstnega štirivaljnika,…, armaturne plošče ni nikjer na sliki da bi tudi mi lahko videli ali je premajhna,..lp