Do Rdečega morja

    0
    30980

    Kam za prvomajske, je bilo vprašanje že kmalu po novem letu. Čez Turčijo v Armenijo, pa Gruzijo – še zebe, ponovitev lanskoletnega Maroka – ponovitev pač, Korzika – no ja, Libija – fajn, samo rabiš vodiča, pa … Tako sva se zedinila, da bi preko Turčije šlo, bi bilo pa še bolje po južnejših puščavah se pogret. Vsega se ne da – Irak odpade, izraelski štempelj vodi le še na ladjo ali letalo, tako sta dozoreli Sirija in Jordanija.

    Brsk, brsk po forumu, Leteči piše, da jo tudi pičijo dol, vendar malo kasneje, kot sva midva planirala. Midva pač v četrtek, teden dni pred prvim majem – vikenda še ni, prvomajskih preseljevanj pa tudi ne. PM, pa mobi, debata ob kofetu, kaj rabiš, kje dobiš, vize, še kaj veš, kdaj je pametno iti, na koncu sva datum odhoda obdržala en teden pred njimi. Tudi dobro – če bo kakšen direndaj, naju dohitijo. Dva para, luštna družba.

    Priprav je bilo bolj malo – ni bilo časa. Gume so še frišne, motor na servis, Mare pravi da je ok, na verigo naj malo popazim, pesek pa to. Večer pred odhodom spakirava torbe, naložim na motor in lej hudiča, bolj ko ga gledam, bolj se mi zdi, da to ni več tiger, ampak mula, osel ali pa kar tovornjak.

    Na pot…

    Dan 1

    V četrtek zjutraj v službo, malo prej ven, domov po motor, v Ljubljani prvo damo naložim, mularija dobi ključe od hiše in avta, potem pa Gasssaaaaa!  Začela sva tako, kot vsako leto. Sicer varno, vendar od navdušenosti malenkost prehitro. Tistih deset procentov tolerance nad avtocestno omejitvijo je bilo kar malo premalo. Sonce sije, na dež še nič ne kaže, nama se pa reži. Ampak čelado premetava, buči, intercoma se ne sliši – nekje čez dolenjsko ugotovim, da bo tam okrog omejitve bolj prav. Pa še župce manj spije.

    Prvo mejo pustiva zadaj, tam po lepi njihovi parkrat vzdihnem – po avtocesti sicer gre, samo je dolgčas. Prikotaliva se na drugo mejo, prijatelj iz Kragujevca me je medtem že na telefon klical. Da ne bi ni po koji slučaj prosvirao pored njega, a da se ne javim. Bar na kafu. Ja ja Sava, seveda bova ustavila.

    Beograd. Vsakič posebej, ko se tam skozi peljem, se mi zdi, da se pet minut pred mojim prihodom vse zgnete na avtocesto. Tudi tokrat je bilo tako, le da sem tokrat z motorjem lahko vozil vmes, pa mimo, pa… Obložena velika endura res ni dosti manjša od avta, je pa mogoče bolj zanimiva, midva pa v florescentnih jopičih dovolj opazna in šoferji se sami umikajo in dajejo prostor. Lepa navada… kulturni ljudi…

    Iz bratstva in edinstva odvijeva za Kragujevac in kar na odcepu povprašava za sobo. Takoj ob izvozu je sicer zasedeno, če pa greva čez nadvoz, potem pa takoj levo in čez tri kilometre v Brzenu na črpalki vprašava za sobo, jo bova dobila. No, sobe nisva dobila, kompleten apartma nad črpalko pa. Cena? Dvanajst EUR in pol! Aaaa, a to je po osebi? Pa nismo mi Turci – za sobu, bre! V info, če se bo kdo tam klatil.

    Torbe pustiva na črpalki, midva pa še na kufe do Kragujevca. Ampak kafana tam že dolgo ne pomeni samo kavarna, žabe pa tudi ni treba v vodo riniti, tako da … čevapi, pa šobska, pa vešalica, pa pečene paprike… Ja tako je to. Po Srbiji je 0.0, pa tudi sicer – zato sem s pivom počakal do povratka na črpalko, dal za rundo in ob debati z lokalci poplaknil večerjo. Amen.

    Dan 2

    Še dobrih 120 jih je do Niša, potem pa kakih 80 do meje, takole na prst. Zjutraj je sicer pihalo, napoved je bila pa deževna. Zajtrk ob poti – šumadinski sendvič. Če ste v paru in razmeroma normalni jedci, je eden dovolj. Samo midva tega nisva vedela, zato sva se po zajtrku na pot bolj odvalila kot odpeljala.

    Ko se skrijeva v sotesko Nišave, vetra ni več, štejeva tunele in vijugava proti Pirotu. Oblači se, tik pred Pirotom naju najdejo prve kapljice. Zavijeva na črpalko, natočiva, čaj in kofetek pašeta. Prisede Ljubiša, črpalkar. Doma pravi da ima sicer R6, bolj tako za frajarjenje. Povpraša za najin cilj in bi takoj zamenjal. Zanima me vremenska napoved za Bolgarijo in Turčijo – evo ti internet u kancelariji. Ah, ja. Fronti se ni nikamor mudilo, zato sva jo ujela. Dež je medtem sicer nehal, naprej v hribih je bilo pa še vse zabasano, tako da sva se spravila v dežjake. Ne moreva pozabiti, kako sva leto nazaj po Španiji odlašala z oblačenjem, potem naju je pa nevihta naprala kot mačka. Odtlej sva previdna in se v dežjake spraviva raje prej, kot prepozno. Je pa basanje v dežjake opravilo, pri katerem je vsak vesel, če je v paru.

    Ta zaresni dež se je začel že pred mejo. Srbski cariniki mahajo, peljeva naprej, ko Bolgar vidi pasoše, ga zanima le še prometno, potem pa tudi tam vsi le še mahajo, naj peljeva naprej. Tudi možakar, ki vinjete prodaja. Se mi je vsilila primerjava z doma napovedano ureditvijo. Verjetno je to zato, ker so Bolgari še novinci v uniji, pa še ne znajo…

    Cesta proti Sofiji – lepa, a mokra. Tik pred Sofijo pa spet Beograd! In to deževen. Promet se zabaše, kamioni se drenjajo, nekaj  časa vijugam in napredujem med njimi, potem pa naenkrat ne gre več. Meni nič jasno, eden od šoferjev se mi reži iz avta in mi pove, da je spredaj semafor in vsi na obvoznico zavijajo. Tudi midva bi tja. Zakaj pa ne greš po pločniku? Pravi, da pri njih to z motorjem lahko. Novinci pač…

    Sofijska obvoznica je poglavje zase. Dvosmerna cesta. Tudi z enduro ni pametno za kamioni voziti, saj so luknje na njej tako velike, da jih tudi veliki šleperji obvozijo, če le gre. Počasi jih prehitevava, opazujem dame ob cesti, opazi jih tudi boljša polovica in brez pripomb seveda ne gre. Takrat bi naju pa skoraj stresel. Še vedno mokra cesta, s kakih 60 na uro prehitevam kamion, ko pripeljem predenj, pa vidim, da Fiat pred nama prejkone ustavlja. Zaviram, malo že zablokira prednje kolo, jebe…, zrinem se mimo Fiata,… zneslo bo. Skozi zobe povem par nežnih, pogledam v avto – mačka z eno roko sendvič in volan drži, z drugo pa mobi na ušesa, gleda pa v predal. Hudič babji!

    Tam sredi Bolgarije se zjasni, ustaviva, natočiva in zlezeva iz plastike. Bolgarijo se da takorekoč z enim tankanjem prevoziti. Na meji nama bolgarski cariniki odmahajo, napadeva consko obrambo turške meje. Kar naenkrat se mi zazdi, da bi tudi jaz bil kulturen in se odločim, da bom počakal v koloni. Pa kolona ni kratka, motorja na mestu ne bi gonil, zato šoferju za seboj pomaham, da se bom odpeljal mimo, potem pa počakal in se spet pred njega postavil. Tik pred kontrolo ustavim, ugasnem motor, potem pa si dava duška s komentiranjem gastarbajtarjev, ki se vračajo za praznike. Kontrola počasna, kolona se pa vleče in vleče. V dobre pol ure dočakava najin avto, zajaham motor in pritisnem štarter.

    Kh, kh, k, t. Kaj? Jebe…! Kateri kreten je pustil kontakt, saj je vendar vsakemu jasno, da luči akumulator izpraznijo!? Moja me debelo gleda, češ, pa saj nisva tako dolgo. Hja, ali pa mogoče vseeno.

    Sam nase sem jezen, motor prerinem na kontrolo, potem pa naprej v naslednjo kolono. Vmes poskusiva s porivanjem. Moja je sama prešvoh. Sami od sebe pristopijo kaki trije Turki. Dajmo! Pa tudi tako ne vžge. Hvala fantje, ampak ne bo šlo. Vrag je tole, pa še sonce zahaja. Motor počasi rinem naprej, delam plane, kako bom na črpalki za mejo poskusil vžgat, nafilat akumulator, s kabli…

    V tem pa za nama pripeljeta CBRka in Busa, na njih pa Kosmin z Elviro in Szabi s Kristino. Romuni. Kam pa vi? Ciper. Midva sva se lani po Sloveniji vozila. Midva sva bila pa lani v Jordaniji. Ja, ja, samo jaz sem ravnokar zaje… akumulator. Naredimo še zadnjo kontrolo in bomo ponovno rinili. V tretji ni šlo. V drugi z enim na motorju tudi ne. Prepričata me, da poskusimo še enkrat, tokrat z obema na motorju. Zalet … in mucek zaprede. Skrbi izginejo, spet se mi zareži, večerja bo nocoj na moj račun.
    Kakih 30km od meje je Edirne, ki ima mošejo z najvišjimi minareti, in 999 okni (ker je sultan bojda rekel, da jih je 1000 preveč), za mošejo pa hotel. Szabi in Kristina sta ga že poznala. Zbarantamo ceno, potem pa v mošejo, da od maše ne izostanemo, pa na večerjo. Meni se pa vseskozi smeji, saj vem, da bi se nama kaj lahko zgodilo, da bi se na črpalki v kakšnem kotu v spalke zavijala.

    Dan 3

    Zjutraj tricilindrec takoj zagrabi. Poslovimo se – cestaki gredo proti Dardanelam in Izmirju, midva pa naprej na vzhod, proti Istanbulu in Ankari. Ker še vedno potujeva skupaj s fronto, se plastificirava že po kakih 50 km. Že precej pred Istanbulom naju že dobro zaliva, prekletstvo gužve v velikih mestih pa naju tudi tukaj ne pusti na cedilu. Pa še hladno je.

    Ko najdeva pot in se skopljeva iz okolice mesta, dež poneha in po interkomu zaslišim ‘Ti, mene ful zebe, greva na kakšno čorbo’. Takoj sem za. Ustavim, prirediva slačishow, potem grem po čorbe. Vem, da naju možakar od sosednje mize opazuje, čeprav naju ne gleda. Tudi on nekaj malica, prinesejo mu še ogromen krožnik sadja. Pogleda k nama – tegale pa jaz ne bom mogel, dajta pomagat. Od kje pa? Kam pa? Vse skupaj ga je spomnilo na mlada leta, ko je s katrco kot študent potoval iz Francije domov v Turčijo. Nekateri so to kar z motorji, tako kot vidva in sploh se mu je dobro zdelo. Še malo podebatiramo in možakar se poslovi. Na piko si naju vzame starejši natakar – tudi on ne gleda, a čutiva, da naju opazuje. Čaj? Seveda, prosim. Čez nekaj minut se še s krožnikom rozin, oreškov in pistacij prikaže – tole bo za zraven čaja. Lej no, ni slabo v temle koncu. Ko požvečiva, bi poravnal še za čaj in oreške – pa ni šans. Kelnar vztraja pri svojem, o tringeltu noče niti slišat. Spet se zavijeva, stisk roke, pomahava, “Srečno pot!” in gasa!

    Tam okrog Boluja se zjasni. Ravno s pumpe speljujeva, ko biiiiip mimo prileti Libanonec na cestaku, prtljago si je pa še z rezevnimi gumami obložil. Malo tuhtam, kako bo z najinimi– težka sva, doli bo vroče, obraba bo kar dobra, veliko bo ravninske ceste, guma bo šla v kvadrat … Ampak sije sonce, valovita cesta proti Anakri se posuši in pomisleki izginejo.

    Tale Ankara se nama zdi smešna – mesto, kot na otroških risbah. Kot bi na tankovskem poligonu podobni poljani postavil bloke iz kock. Si ne morem kaj, a valovite turške planote z le redkimi drevesi se mi še najbolj zdijo podobne tankovskemu poligonu. Potem pa takale plastična mesta gor postavijo. Da je zadeva bolj razgibana, so fasade blokov in hišic v ličnih mavričastih odtenkih… Bljak!

    Peljeva naprej, v planu imava spanje nekje v Aksaraju. Tukaj pa previdno. Cesta je sicer široka, vendar ni avtocesta, omejitev je nižja, Trafik Polis pa rada kontrole postavlja. Na to naju je že včeraj Szabi opozarjal. Najina in muckova žeja naju spravi na pumpo, tam pa jasno firbci. Debata steče. Iz kje sta? Kam pa gresta? Adana in naprej. Aha, vidva sta kristjana? Ja no, muslimana že nisva. Ja, potem mu je pa jasno, saj v Adani da je bojda tudi cerkev. Ko poveva, da pravzaprav nameravava naprej v Sirijo in Jordanijo, pa oči ven vrže in spet je v temi. Zakaj pa? For fun! Tistega kar je v turščini ostalim povedal, nisem razumel, a bi prisegel, da je bilo nekaj okrog pritegnjenosti.

    Do Aksaraja nama ne znese, spiva že prej nekje ob cesti. Zvečer gledava karto – dolga bo še jutri Turčija. Dolga.

    Dan 4

    Kofeta pri zajtrku nisva dobila, pa sva se v obcestni kofetarnici ustavila. Šef ima dve ženi in štiri otroke. Dva fanta. Za nama je slano jezero, tam ob njem se nama je zdelo, da sva prve puščavske hudičke videla. Vrtinec zraka dvigne prah in pesek, tromba pa potem nekaj časa poplesuje sem in tja. Pred nama Hasan dagi, čez tritisoč jih ima, na vrhu je še sneg. Do Adane bo treba čez hribe, čez prelaze in skozi sotesko malo zazebe, na enem od postajališč se čudiva libanonski svatbi. Še preden prideva blizu Adane, v naju prično butati valovi toplote. Morje, jasno. Obvoziva tisti vogal Sredozemskega morja, še en vzpon in padeva v Antakyo. Pravi začetek poti je pravzaprav tik pred nama.

    Ravno prijatelji Sirijci in Turki niso. Smerokazi so bolj tako-tako, na pumpi naju prepričujejo, da je brez veze čez mejo hoditi, da verjetno prehod v Kassabu dela samo do treh, da je pametneje počakati, prespati. Modelu se posmejem in jasno mu je, da sem ga spregledal, saj mi je pet minut predtem razlagal, da mu angleščina v restavraciji prav pride. Ampak cesta gor v Kassab vseeno potrdi, da Turkov tisti konec ne zanima kaj dosti. Tik pred prehodom še enkrat zgrešiva, potem pa na mejo. Končno.

    S Turki hitro opraviva. Sirijci pa kar takoj, češ, da je treba motor ugasnit in parkirat, zadeve pa bova v stavbi uredila. Gospod, pasoš prosim. Tudi zanjo, prosim. Iz Slovenije? Ja! Je tudi ona iz Slovenije? Govori le z menoj, zelo vljudno, gleda me v oči, žene tudi ošine ne s pogledom.

    Pasoši se zavrtijo po rokah, aha, oprostite, formularje morate izpolniti. Pa vizo potrebujeta. Za vas je pristojna ambasada v Budimpešti. Če so mi pa v Beogradu in na Dunaju rekli, da lahko na meji vizo dobim. Bom jaz poklical v Damask in preveril če lahko vizo dobita, samo bo trajalo kako uro ali dve. Ni se zmotil. Čez dve uri sva dovoljenje za vizo dobila, sledila pa je še debela ura fliperiranja – to je takrat, ko se kot žogica od okenca do okenca igraš papirologijo. Pa se nama čakanje ni vleklo. Prometa je malo, komandir pa prinese in ponudi kavico, pa bučna semena, potem pa malo debate in heca. Skoraj ga ni bilo, ki naju ne bi z Ahlan o’sahlan napadel (kajpavemkakosetonapiše press). Dobrodošla. Dobrodošla v Sirijo. Spet se nama vse reži. Zaenkrat… Skozi še namreč nisva…

    Se nadaljuje na naslednji strani…