Po škornju do Sicilije

    0
    23827
    Zemljevid poti…

    Potovanje po celi Italiji je bilo slišati privlačno predvsem iz razloga, ker si na ta način lahko ogledaš večino pokrajin na Apeninskem polotoku in tako ugotavljaš njihove posebnosti in, še posebej proti jugu, razlike. Že v začetku sva se odločila v največji meri izogibati avtocestam, si ogledati večje znamenitosti in več časa preživeti v Kalabriji in na Siciliji. Začetek septembra se je izkazal za odličen čas za tako motoristično potovanje, saj ni bilo gneče, temperature so bile zelo primerne, pa tudi glede cen je bila že nizka sezona.

    San Leo zgrajen na visokih skalah…

    Najprej sva potovala ob zahodni jadranski obali, ki niti približno ni tako privlačna kot obala naših južnih sosedov. Plaže so na pogled sicer lepe, polne senčnikov in mivke, je pa morje precej motno in nezanimivo, pa še kar nekaj moraš prehoditi, če hočeš imeti kolena pod vodo. Tudi ceste so tu precej prometne, edina dobra stran je, da se vozniki motoristom ves čas umikajo in da so ceste dovolj široke. Pri Riminiju sva zavila za San Marino, najstarejšo evropsko republiko, ki se nahaja na vzpetini, vendar sva si vse skupaj ogledala le med vožnjo po dobri dvopasovni cesti. Veliko večji vtis je na naju naredil San Leo, kamor sva se sicer pripeljala po slabši cesti. Gre pa za manjši kraj v bližini San Marina, ki je ravno tako zgrajen na visokih skalah, na vrhu pa se nahaja še trdnjava. V starem mestecu, do katerega vodi v skalo vklesana cesta, je bilo malo ljudi, vladalo pa je prijazno, domače vzdušje.

    Mesti Assisi…

    Slaba (rodeo) cesta naju je spremljala vse do Urbina, rojstnega mesta znanih slikarjev, nato pa sva po dobri in prazni cesti nadaljevala za Gubbio in že vstopila v pokrajino Umbrija. Zelo hribovita in lepa pokrajina, čeprav bolj medle barve. So pa ceste super, prazne, ovinkaste in z dobrim asfaltom. Še posebej se nama je vtisnil v spomin mesto Assisi, sicer znan po Sv. Frančišku. Popoldne je bilo tam namreč precej ljudi, zvečer pa so bile ulice prazne, vse je bilo umirjeno, pravo vzdušje pa je naredila tudi osvetlitev vseh starodavnih zgradb. Res simpatično, verjetno je tako vedno izven sezone. Tudi naslednji dan, v kampu pri Lago di Bracciano sva bila čisto sama, tako da je bilo vse samo za naju. Jezero čisto, plaža zelo urejena in domačini prijazni.

    Lago di Bracciano…

    Do tega jezera pa sva se del poti peljala po nasvetu iz knjige, ki sva jo imela s sabo in sicer čez Monte Subasio. Na žalost so pozabili napisati, da je kar nekaj makadama. Pa ne da ga nisva navajena, velikokrat namreč iščem kakšne »bližnjice«, ki se končajo z njim, ampak tukaj je šlo za res ostre, na drobno posejane kamne. Seveda pa peljem kamorkoli, samo nazaj ne. In je kar nekaj časa trajala ta počasna vožnja, najprej do vrha 1290 visokega hriba in nato še nekaj časa navzdol. Verjetno se mi je vožnja zdela še posebej dolga, ker me je kar srce bolelo zaradi motorja, ki je moral to prenašati. Ampak ponavadi je tako, da se za nazaj spominjamo le lepih stvari in tudi nama je ostala v spominu prijetna temperatura, samota, super razgled in lepa pokrajina. Ta dan sva nadaljevala tudi mimo Ternija, Spoleta, Narnija in drugih lepih mest na hribu, kljub temu pa se nama je lepa pokrajina zdela kar preveč poseljena.

    Lago di Bracciano…

    Četrti dan je sledil ogled Rima, prenočila pa sva v kampu Roma, ki sva ga kar težko našla. Na koncu nama je uspelo po najbolj sigurni varianti – pitaj seljaka. Z znaki je po Italiji vsaj po najinih izkušnjah velik križ, kar mi je lepo obrazložil in pokazal tudi delavec v kampu — rekel je namreč da so znaki, če sploh so, večkrat za hrbtom kot pa pred nosom. Sam se tako kar večkrat poslužujem orientacije po nebu ali pa hribih ali pa predvidevam, kako so križišča in ceste speljane. Je pa včasih toliko bolj zanimivo, ko pristaneš čisto na drugem koncu.

    Znameniti Koloseum v Rimu…
    Rim ponoči…

    Po obisku večnega mesta, ki je zadovoljilo najina pričakovanja, sva po rimski obvoznici nadaljevala za Neapelj. Promet je bil kasneje na regionalki gost le kratek čas, so pa nasploh povsod po Italiji na takih cestah pogoste omejitve 50 km/h. Včasih sicer ne najdeš pravega razloga za omejitev, takrat upaš le, da ni kakšne policijske kontrole, ki so na takih mestih kar pogoste. Zaradi omejitev ali pa zaradi vožnje skozi centre mest zna vse skupaj kar trajati, tako da moraš malo razmisliti, kaj si želiš in koliko časa imaš. Nama je taka vožnja večinoma všeč, saj le tako res vidiš vse podrobnosti okolice. In kar sva videla na poti proti Neaplju, nama ni bilo všeč. Ob cesti namreč polno smeti, precej zapuščenih objektov in tovarn ter kar nekaj prodajalk ljubezni, tako da vse skupaj zgleda bolj cigansko.

    Pogled na Neapelj…

    Pri Lago di Patria sva tudi edinokrat spala v kampu, ki je bil precej zaseden in neurejen. Po razlagi domačina je bilo tako zaradi nasploh velikega števila ljudi, ki živijo v Neaplju oziroma okolici in se pač nekam morajo dati. To sva ugotovila tudi ob vožnji po menda “najbolj slikoviti italijanski obali”, Costieri Amalfitani. Obala sicer res taka, visoka in strma nad prelepim morjem in tudi vožnja po super cesti bi bila enkratna, če se ne bi v koloni vozila skoraj 40 km. In nobene variante za prehitevanje! Pred tem sva si ogledala tudi Vezuv in Pompeje, obe znamenitosti sta resnično vredni ogleda, tako da nimata zaman svetovnega slovesa. Za razliko od ostalega je tukaj vse lepo urejeno. Tudi ljudje so bili zelo prijazni – seveda zato, ker so ti na koncu vse zaračunali. Parkirnino, WC, palice za hojo!?, vse poleg vstopnine. Za motor sva npr. v Pompejih plačala 3 evre na uro, tolažila sva se, da je vsaj na varnem.

    Slikovita obala Costieri Amalfitani…
    … znameniti Pompeji…

    Odsek avtoceste mimo Neaplja je bil tudi edini, ki sva ga na potovanju prevozila. Računala sva tudi na to, da bo naprej proti jugu še več smeti in podobnih »južnih« dogodkov, vendar v taki meri tega ni bilo več opaziti. Od Salerna naprej se pričnejo tudi lepe peščene plaže, proti Kalabriji, kjer pa so nama bile najlepše, pa sva se peljala še mimo Paestuma, kjer so ohranjeni mogočni grški templji in po najboljši obalni cesti od Saprija proti Praia a mare. Lep kraj je tudi Maratea, v bližini pa se na visokem hribu vzpenja ogromen kip Kristusa, ki naj bi bil drugi največji, takoj za tistim v Riu de Janeiru.

    Obalna cesta…
    … ogromen kip Kristusa…

    Nekaj časa sva uživala na čudovitih plažah v bližini Praia a mare, ki so bile prazne, je pa, kot nama je povedal domačin, avgusta tukaj menda na tisoče Italijanov. Odločila sva se ogledati tudi notranjost Kalabrije in drugo stran, vendar naju ni očarala. Notranjost monotona, nič posebnega, tudi pokrajina La Sila se nama ni zdela drugačna od naših gozdnatih planot, obala na drugi strani je pa sploh poglavje zase. Spala sva pri Rossanu, kjer je bil v tem času edini kamp še odprt, ostali so bili že kar nekaj časa zaprti.

    … čudovite peščene plaže.

    Očitno je, da je sezone na tej strani prej konec, saj je bilo bolj hladno in zelo vetrovno. Vožnja skozi La Silo je bila tudi posebna, na višini cca 1300 m se je namreč v oblačnem vremenu shladilo na 9 stopinj, problem je bil pa v tem, da sva morala prevoziti približno 100 km, da sva se spustila nižje. So pa ceste ves čas fantastične, odličen asfalt, ki je kljub nizki temperaturi kar držal in sem bil kar vesel, da sem moral voziti hitro, da sva prišla nazaj na zahodno obalo Kalabrije. Zvečer sva iz šotora imela tudi čudovit razgled na sonce, ki je zahajalo za vulkanskim otokom Stromboljiem.

    Obala Kalabrije…
    … čudovit sončni zahod za Strombolijem.

    Po Kalabriji je bilo malo prometa, tudi kampi so bili zelo prazni, lepa vožnja je bila tudi mimo krajev Pizzo, Tropea in Scilla do Villa S.G., kjer sva se vkrcala na trajekt za Sicilijo. Enajsti dan sva tako priplula v Messino na Sicilijo, kjer je bilo precej prometa, samo mesto, ki je dokaj veliko, pa nama je bilo med vožnjo všeč. Veliko zanimivih in lepih mestnih stavb, cerkev itd. Ko sva prišla iz mesta, sva nadaljevala po obalni cesti, kjer je bilo naprej malo prometa, kasneje pa je bila skozi obmorska naselja kar gužva. Pa spet premalo prostora za prehitevanje. Precej pozno sva se tako ustavila v bližini mesta Taormina, ki sva si ga zvečer tudi ogledala. Zadnje dni sva videla tudi posledice požarov, ki so to leto divjali naokrog, ta dan pa sva med vožnjo celo spremljala razvoj enega in sicer je bil cel hrib zaradi močnega vetra v nekaj sekundah v ognju. Osupljivo.

    Malo prostora za prehitevanje…

    Naslednji dan ista zgodba o prometu mimo obmorskih krajev, po iskanju baterij za fotoaparat pa sva se povzpela skoraj na dva tisoč metrov in si ogledala Etno. Kljub 49 evrom (vključena gondola in prevoz s terenci) vredno ogleda, ko na 2950 metrov visoko, skoraj na vrhu delujočega vulkana stojiš na ogromni črni gmoti in razmišljaš, kaj vse se dogaja pod teboj. Po drugi cesti sva se nato spustila in mimo Catanie peljala po dvopasovni cesti vse do Siracuse. Zvečer sva obiskala stari del tega mesta in zelo uživala pri ogledu dveh koncertov, klasičnega in rockovskega.

    Vulkan Etna…

    Obiskala sva tudi skrajni južni del Sicilije, rt pri otočku Isola de Correnti, pokrajina pa je tukaj znana po pridelovanju paradižnika. Na tem koncu Sicilije so ceste precej spolzke, imela sva tudi bližnje srečanje z madežem olja, a sva se na srečo obdržala na motorju. Sledil pa je izlet v notranjost Sicilije, ki naju je zelo presenetila. Peljala sva se mimo Piazze Armerine, kjer so se že začeli nasadi limon, trte, kaktusov…, bližje Enni pa je pokrajina zelo podobna Toskani, zelo lepo. Po čudoviti pokrajini sva se tako počasi peljala mimo slikovitega mesta Calascibetta, nato pa skozi kraje Leonforte, Nicosia in Mestretta do severne obale Sicilije. Sploh kraj Mestretta je name naredil vtis, res tipična sicilijanska vasica.

    Skrajni južni rt Sicilije…
    … hribovita nostranjost Sicilije.

    Spala sva v Cefaluju, v lepem obmorskem mestu in nadaljevala za Palermo, kjer sva se vkrcala na trajekt za Civitavecchio. Pred tem sva si želela ogledati tudi katakombe, vendar je bilo brez zemljevida to misija nemogoče. Nihče nama ni znal povedati kje se nahajajo, znakov je malo, informacij ali turističnih agencij pa tudi nisva našla. Pa tudi promet je poglavje zase, občutek sva imela, da je bistvo to, da je tekoč, pravila pa sploh niso važna.

    Obmorsko mesto Cefalu…

    Po spanju na trajektu sva na poti od Civitavecchie do Slovenije vozila mimo Viterba, obiskala sva Lago di Bolsena, Orvieto, Lago Trasimeno in ta konec je res vreden obiska. Ceste enkratne, pokrajina pa čudovita, vse kar si človek želi. Pri Citta di Castello sva nato šla na dvopasovno cesto proti Ravenni in na žalost proti domu.

    … Palermo…

    V 17 dneh sva prevozila 3800 km in zapravila približno 1.100 EUR. Največji strošek predstavlja trajekt in pa, kot v večini zahodnih držav, bencin. Začetek septembra je idealen čas za to popotovanje, vendar je treba imeti s seboj tudi kakšno toplo cunjo. Kar se tiče dežja sva imela srečo, saj sta dežna kombinezona ostala zapakirana. Varnost ravno tako ni bila vprašljiva, res pa je, da sva se večjih mest rajši izognila. Tudi ljudje, ki sva jih srečevala, so bili vedno pripravljeni pomagati in so sploh v Kalabriji in na Siciliji zelo prijazni.

    … čakajoč na trajekt.

    Mitja in Saša