Obisk tovarn Ducati, Ferrari, Lamborghini

    0
    12163

    Nekoč, neke nedelje, ko so ptički žvrgoleli, ko so bili moški še moški in majhna puhasta bitja iz Alpha Centauri majhna puhasta bitja iz Alpha Centauri, se nam je ponudila »first minute« ponudba za ogled tovarn Ducati, Ferrari in Lamborghini.

    Izbrana peščica strojnikov in en prometnik z Motosveta se nas je nato zbrala v četrtek, 5.4.2007 v Tivoliju, kjer smo že zarana čakali na prevoz. Po opravljeni check listi (nafta, sendviči, pivo, »zdravila«), smo se končno odpravili novim dogodivščinam naproti.

    Vodič

    Ducati

    V Bologno smo prispeli v jutranjih urah, tri ure prezgodaj in očitno s premalo kilometri – mimo italjanske gospodarske zbornice smo se pripeljali večkrat kot lokalni tramvaj.

    Lokalni vodič Fabrizzio nas je končno našel za šankom lokalnega bifeja, s pivom v roki in možgani na off. In tako se je šele začela naša ekspedicija v Ducati. Ko smo se peljali prvič mimo tovarne, se nam je v glavah začela odvijati slika Ukrajinskega delavskega geta za časa Hruščeva – vendar smo se oddahnili, ko smo zvedeli, da ima v tem objektu Ducati samo svoj R&D oddelek.

    Tovarniška prodajalna

    Po parkiranju smo se družno z roko v roki odpravili pred vhod. Že od daleč se nam je v soncu bleščal Ducatijev znak, tloris vijaka. Po opravljenih formalnostih z varnostnimi carabinieri smo dospeli do Ducati bara, kjer smo počakali na naše ekstra super mega luštne vodičke – razdelili smo se namreč v več skupin. Po uvodnih (ne)koristnih podatkih smo končno stopili v hram italjanskega pojmovanja motociklov, kjer nam je pogled zastal ob skladiščnih prostorih, do vrha natrpanih z raznimi komponentami kot so okvirji, platišča, zavore in podobne malenkosti. Po uvodnem presenečenju smo se nato pridružili pridnim italjanskim ročicam, katere so ob tekočem traku skupaj sestavljale celoten motocikel.

    Oznaka na parkirišču pred tovarno
    Oznaka na parkirišču pred tovarno

    Ogledali smo si sestavljanje Hypermotarda in Multistrade, manjkal pa ni niti največji prodajni hit, Monster – po statistiki je Monster tisti, ki Ducati drži nad gladino, saj predstavlja 60% motociklov, ki zapustijo to tovarno. Po raznih postajah smo končno dospeli do testnega področja, kjer vse motorje prvič prižgejo in nato pregledajo, če vse deluje, kot je treba. Ravno pri naši skupini je super-športnemu 1098 začela puščati hladilna tekočina. Tipično italjansko, bi rekli zlobni jeziki, mi pa smo si rekli: vsaj pregledajo ga prej. Ogled se je končal ob pogledu v halo, polno dokončanih motociklov, natankanih in s ključi na mestu.

    Superbike skozi čas…

    Ob vzdihih smo zapustili tovarno in se odpravili še v tovarniški muzej, kjer smo izvedeli, da je tovarna v začetnih letih svojega obstoja pridobivala sloves z izdelavo radijskih sprejemnikov in foto aparatov. Ob končanem ogledu smo si privoščili kosilo iz popotnega »bunkerja«, nato pa je sledil ogled Ferrarija.

    GP

    Ferrari

    Vhod v muzej Ferrari

    Pri Ferrariju je sledil šok, saj bi v tovarno lahko vstopili le, če bi tam delali, oziroma če bi posedovali Ferrarija – kar pa, na žalost, ni izpolnjeval nihče (kakšno naključje, da ravno med nami ni bilo nobenega lastnika rdečega lepotca). Ogledali smo si lahko samo zunanji del tovarne in vetrovnik, testno progo (od daleč) in muzej. Slednji je bil še najbolj zanimiv, saj se je očitno na progi ravno tisti dan odvijal obisk starejših občanov iz Bologne – atraktivnost vožnje na pisti je bila temu primerna. V muzeju je bil poleg bolidov še najbolj zanimiv Enzo, in razumljivo, tudi najbolj oblegan.

    Enzo Ferrari
    Muzej

    Lamborghini

    Tihožitje

    Naslednji dan je sledila še zadnja italijanska legenda, Lamborghini. Tu so bili že od daleč bolj gostoljubni kot pri Ferrariju in najbrž bi bili še bolj, če bi ne bil voznik zadel ograje ob vzvratnem parkiranju avtobusa (pa naj še kdo reče, da Slovenci nismo prispevali deleža v tej tovarni). Že na začetku sta nas pred vhodom čakala dva Gallardo Spyder-ja, a na žalost mnogih in začudenje nekaterih nista bila na voljo za testiranje. Ogled muzeja je potekal ob stokih, vzdihih in občudovanjem tehnike, ki se je kalila v letih po vojni pa vse do danes. Sledil je še coup de grace, ogled tovarne, ki pa je izgledal bolj kot šprint na 100m kot pa ogled. Videli smo ročno delo ljudi v bombažnih rokavičkah, od okvirja, šivanja usnjene notranjosti in sedežev pa vse do zadnjega poliranja pločevine. Priznati je treba, da je pripadnost znamki na zelo visokem nivoju, saj je imel celo mož v zelenem kombinezonu in z metlo v roki na hrbtu Lamborghinijev znak.

    Martin Krpan (3x) na delu…

    Po ogledu tovarne smo se zahvalili vodiču in se s praznimi želodci odpravili v najbližji center, kjer smo si privezali duše, izpraznili denarnice in spočili noge. Med vožnjo nazaj smo se zahvaljujoč tipični italijanski vozniški kulturi skoraj zaleteli, toda na srečo je voznik reagiral pravočasno in prav zaradi tega smo lahko prišli živi in zdravi domov do računalnika, kjer smo zbrali svoje vtise in slike in vse to spravili v elektronsko obliko.

    skupinska fotka vseh udeležencev

    Po Italiji se sprehajali: Peco, Killroy, Gebre, Langus.