Stopničke ekskluzivnosti gredo, poenostavljeno, približno takole. Če želite dober motocikel, da bi se malo vozili sem ter tja po svetu in srečevali veliko podobno mislečih, kupite recimo Fazerja. Nekaterim konfekcija smrdi, želijo izstopati: taki si nabavijo, hmm, Multistrado. Še vedno je peščica kupcev, katerim visoka cena ni ovira in želijo le najboljše. Ti gospodje si privoščijo Agustino F4. Ampak tu se prestiž ne konča…

Prestižna Tesi 2D.
Ultra ozka.

Težko trdim, da je Bimota Tesi 2D petkrat boljša od prvo omenjenega vozila, je pa približno petkrat dražja. In več tisočkrat redkeje videna! Višje na lestvici ekskluzivnosti najdemo sicer še primerke, kot je Dodge-jev Tomahawk, ampak pustimo nevozna ameriška jajca…

To pa je tisto, kar prepriča tistih nekaj kupcev tega tehničnega dragulja. 2D je posebna in ekstravagantna, obenem pa noro igriva, stabilna, obladljiva. Velika krivica bi ji bila storjena, če bi jo imeli doma zaklenjeno v vitrini… Glede na njeno ekskluzivnost to sicer sploh ne bi bilo čudno!

Najbolj bode v oči način vpetja prednjega kolesa. Le-to ni rešeno s teleskopskimi vilicami, katerih nosilci (križi) so vpeti v glavo okvirja. Tesine vilice se stegujejo vodoravno proti osi prednjega kolesa na podoben način, kot smo vajeni na zadnjem koncu. Krmiljenje je rešeno prek vzvoda, ki povezuje krmilo in kolo. Nastavljiv blažilec je vpet v glavni okvir, kateri ni varjen, temveč frezan iz enega kosa aluminijeve zlitine. Manjša paličja skrbijo za trdno vpetje krmila, luči, sedeža in revno opremljeno armaturno ploščo. Uau!

Okvir, izdelan iz polnega kosa aluminijeve zlitine.

Agregat je Ducatijev izdelek: zračno hlajen dvovaljnik z dvema ventiloma na valj, ki iz 991 kubičnih centimetrov iztisne 85.5 konjskih moči pri 8000 vrtljajih. Uff, japonski plastičarji jih imajo še enkrat toliko. No, Tesi pač ni plastičar. V razmislek: dekle z lepo izoblikovanim telesom rajši vidite v kopalkah ali v dežnem plašču?

Tole je pa sedež. Na dirkališču ne potrebuješ ničesar več!

Strašansko sem bil radoveden, kako se takale strojniška skulptura pelje. Sedi se na motociklu športno, med nogami je izredno ozek, za skrivanje pred zračnim uporom je treba glavo poriniti nizko za prozoren vizirček. Pospešujem in vijugam proti “izvozu” na grobniško stezo, na koncu malo zavrem in se vključim v akcijo takoj zatem, ko mimo pade manjša skupina tiščačev. Hmm, nekaj zelo nenavadnega se dogaja z Bimoto.

Strašansko me je zanimalo, kako se ta stvor pelje…

Prvih nekaj zavojev mi zaradi vznemirjenosti sploh ni uspelo dešifrirati tistega “nekaj”, dokler mi ob vnovičnem zaviranju pred zavojem ni kapnilo: motocikel se pred zavojem ne poseda! Tudi ob grobem športnem zaviranju krmilo ostaja na enaki višini in povsem mirno, le zadek lahko ob grobem nižanju prestav malenkost zaniha. Zaupanje vliva tudi stabilnost, ki tudi v glooboookih nagibih ostaja odlična.

Stopalke so nameščene tako, da se nikoli ne dotaknejo tal, je pa to v desnih zavojih doživljal zaključek LeoVinci-jevega dušilca, nameščenega pod trebuh Bimote. Menim, da kupcu tako dragega motocikla tega ne bi bilo treba poslušati. Moteče je bilo tudi “opozarjanje na nizek nivo goriva”, kar se je občutilo kot cukanje agregata pri pospeševanjih iz zavojev. To se je pojavilo še preden je na armaturki zasvetila (pokvarjena?) oranžna lučka.

Zaradi načina vpetja se prednje kolo pri zaviranju ne poseda!

In mogoče ste na dveh fotografijah opazili čudno zvit nosilec registrske tablice, ki se je med vožnjo dotaknil pnevmatike in grdo zvil. Vse te napake ji lahko sicer delno odpustimo, saj je imela testna Tesi za seboj že lepo število težkih kilometrov, a vseeno ob splošnem navdušenju ostaja priokus “šlamparije”.

Dvovaljnik je zelo prijazen do motorista, bodo pa zahtevnejši želeli več moči. Grobniški ravnini sta kar dolgi in tam japonski bombniki dobesedno “padajo mimo”.

Ampak! Zaradi odličnih zavor, izjemne lahkotnosti (preverite podatek o teži!) med menjavami smeri, ter stabilnosti, je v zaporedju zavojev postal marsikateri izmed teh bombnikov ovira na stezi. Še en vtis “s terena”: voznik štirivaljnega litraša lanskega letnika je le meter ali dva pred menoj na izhodu iz grobniške luknje dodal plin in zadek mu je divje zaplesal, da je še meni zastal dih. Na Tesi pa sem se le obesil na desno ročico in motocikel je povsem mirno in mehko potegnil proti ravnini.

Odlična igrača, ni kaj. Ampak pustite tistih 40.000 EUR še malo zoreti na banki. Na milanskem salonu so namreč že predstavili novo, še bolj noro Tesi 3D, ki bo cenejša!

Adrenalinsko ovinkarjenje po grobniškem asfaltu nam je omogočilo podjetje MVD d.o.o., Obala 18, 6320 Portorož, dragulj pa je ocenjen na, ojej, 40.740 EUR.

Foto: Karmen M.

10 KOMENTARJI

  1. pa sem misliw, da je Victory Vision nadhiper grd motor .. ampak tale ga pa prekaša s 300/uro .. kaj pa je oblikovalcem – ali se je vsem sfuzlalo ??
    Še najlepši motor od vseh motorjev XJR1300 so skazili, da ni več ničemur podoben s tistim novim zadkom in izpušnop cevjo …

  2. oblikovanje je res nekaj radikalnega in sveže zanimivega. Ni mi pa jasno kako da so dali na tako drag motocikel tako šibak agregat in kako so lahko tako šlampasti, da lučka za gorivo crkne in da izpuh drsi po asfaltu- Italijani pač…. Po mojem če bi šlo za motor velikoserijske proizvodnje bi bila cena trikrat nižja in bila skladna s tem kar motocikel nudi…

  3. He he he 85 konjev pa naj bi bil športen????? no ja, itak moreš bit pritegnjen da daš toliko denarja za katerikoli motor!
    Brez zamere do avtorja, ni motor tako dober, s takšnjo močjo NE moreš doživet high-siderja iz luknje 🙂