V VIP boksih na MotoGP Brno

    0
    14439

    Ni slabše kombinacije, kot vožnja z motorjem v dežju ponoči in še po avtocesti. Včasih se sprašujem, če naju res mora vedno na poti domov, ko sva totalno utrujena, prati dež. In kje je začetek te dogodivščine, ki se končuje v dežju?

    Alex Hoffman

    Do težko pričakovanega dopusta je manjkalo še nekaj norih dni v službi. Šefov klic, da ima zame dve V.I.P. vstopnici za moto GP na Brnu, je prišel popolnoma nepričakovano. Čeprav je bilo potrebno zaradi te novice skrajšati dopust na Braču iz 14 na 12 dni, ni bilo doma nobenega protestiranja. Otroka sta nama pomagala narediti knjigo za avtograme s slikami dirkačev. Po nesreči se je Capirossi spremenil v Checo, ampak to sva ugotovila šele takrat, ko sem Capisrossija prosila za avtogram, pa se je nasmehnil in rekel, da je na tej sliki nenavadno podoben Checi.

    Casey Stoner
    Carlos Checa

    Z Brača smo se vrnili v petek zvečer, v zgodnjem sobotnem jutru pa sva sedla na najinega črnega Bandita. Po dobrih petih urah vožnje in po bližnjem srečanju tretje vrste z lokalnim »racerjem« (s srečnim koncem) na Dunaju, ki naju je le za las zgrešil, ko nama je odvzel prednost, sva prispela pred glavni vhod na dirkališče na Brnu. Tam sta naju že čakala Mitja in Marjan, še dva »srečkota«, prav tako izbranca za V.I.P. vstopnice. Mislila sem, da bo mala malica najti akreditacijski center, ampak so nas Čehi malo »zeznili«. Čeprav je bilo na tablah napisano, da bi se naj ta zadeva nahajala prav pri glavnem vhodu, so varnostniki trdili, da je potrebno iti do neke vasice, katere imena si od jeze sploh nisem zapomnila. Nihče od teh modelov, ki jim je napis SECURITI na hrbtu totalno spral možgane, pa ni bil sposoben povedati, kako priti do te vasice.

    Derbi team

    V prvem križišču je sicer bil smerokaz, v naslednjem pa ne več. Ko sva naredila peti krog in se spet znašla pred istimi varnostniki, me je minilo potrpljenje in dobra volja in strpnost do soljudi. In ker ima hudič vedno en kup mladih, mi je zatajila še »kišta« od telefona. Dobro uro je trajalo, preden sem uspela priklicati gospoda Neila, našega gostitelja pri ekipi LCR, katerega lastnik je bivši dirkač in večkratni svetovni prvak v razredu do 125ccm Lucio Cecchinello. Prišel je po nas in nas odpeljal do akreditacijskega centra, kjer so nas čakale vstopnice. Še danes mi ni jasno, kako je možno, da na takšni prireditvi skriješ tako pomembno pisarno v neki od boga pozabljeni šolski stavbi. In pika na I? Na roko napisani seznami in mučno iskanje imen po nečitljivem rokopisu. Ampak tudi to oviro smo premagali in bili še pred uradnim treningom moto GP v padoku, v mobilni restavraciji ekipe LCR.

    John Hopkins

    Po dveh dirkah brez uvrstitve Caseya Stonerja je bilo v celotni ekipi čutiti napetost. Neil nam je razložil urnik in nam obljubil, da nas bo po treningu peljal v Caseyev box, kjer bomo lahko videli njegovo dirkalno Hondo. Povedal nam je, kje je najlepši razgled na dirkališče in nas pustil same, saj je do uradnega treninga manjkalo samo še nekaj minut. Po treningu je napetost celotne ekipe popustila, saj se je Casey uvrsti na 12. mesto, mi smo se pa napotili na lov za avtogrami in zanimivimi posnetki. Najprej je bilo potrebno ujeti utrip padoka, kjer dirkači, mehaniki in ostalo osebje divja med množico na skuterjih, s katerimi transportirajo ne samo sebe, pač pa tudi gume in vse ostalo, kar sodi zraven. Lepotičke se nastavljajo fotografom, vrvež je nepopisen, slišati je vse mogoče jezike, največ pa italijanščine. Normalno, da je bilo slišati tudi slovenščino. Dirkači so vsi po vrsti zelo prijazni. Nobeden, ki smo ga ujeli, ni odklonil, da se fotografira z nami in se podpiše v »spominsko knjigo«. Težava je bila v tem, da jih je v civilu težko prepoznati. Čehi so me grdo gledali, ko so se novinarji drenjali okrog mladeniča, jaz sem pa prisotna zijala čisto neumno vprašala, kdo bi naj to bil. Dobila sem leden odgovor, češ, kaj sploh delam tam, če ne poznam domačega junaka Lukaša Peška…

    Toni Elias

    Edina prava zvezda v celem moto cirkusu je doktor Rossi. Okrog njegovega boksa in servisnega avtomobila je bila ves čas gneča. Varnostniki so se napihovali kot pavi in dajali različne informacije o tem, kdaj bo Vale pripravljen dajati avtograme.

    Valentino Rossi

    Med tem časom, ko so Rossijevi občudovalci čakali na svojega idola, smo mi lovili ostale dirkače. Padok je postavljen na veliki površini. Pošteno smo si obrusili podplate na asfaltu. V vsakem krogu smo naredili postanek pri naših gostiteljih. Natakarji so ves čas pridno polnili hladilnik, da je bila pijača vedno primerno ohlajena. Neil nam je povedal, da na dirkah po Evropi potujejo ves čas zraven tudi kuharji in natakarji, ki pripravljajo svežo hrano, saj imajo poleg stalnega osebja vedno tudi veliko gostov, predvsem predstavnikov sponzorjev, ki jih je treba razvajati. Na ostale kontinente se kuhinja ne seli. Malo smo podebatirali o ostalih dirkačih, o možnostih, ki jih imajo v letošnjem prvenstvu. Caseya nam je Neil opisal kot divjega otroka moto cirkusa, medtem ko je Pedrosa robot, ki nikdar ne pokaže čustev in ki se tudi smeji na ukaz. Rossiju godi pozornost, ostali so večinoma rajši anonimni. Vozijo zase, veselijo pa se naklonjenosti oboževalcev. Kmalu se je v jedilnici pojavil tudi šef Lucio Cecchinello, ki je deloval precej nervozno. Spomnim se ga iz Sachsenringa tri leta nazaj, ko je še dirkal. Takrat ga je bil sam smeh in dobra volja, saj druge odgovornosti, kot odpeljati dobro dirko, ni imel.

    Po vrnitvi iz boxa je Neil uredil srečanje s Caseyem Stonerjem. Pri naši hiši vsi štirje navijamo zanj. Še posebej všeč pa je hčerki, ki zase pravi, da je njegova največja oboževalka. Čeprav je Neil povedal, da je Casey nervozen zaradi slabe uvrstitve na treningu, tega nismo opazili. Ves čas je bil prijazen, igral je namizni nogomet z gosti, dajal avtograme, poziral z vsakim od »težilcev« posebej in niti malo ni dajal občutka, da je kakorkoli drugačen od svojih vrstnikov.

    Ko se je zvečerilo, smo se spomnili, da bo potrebno nekje prespati. Na parkirnem prostoru smo srečali Avstrijce, ki so nam povedali, da so bližnji kampi popolnoma zasedeni in da oni sami vedno prespijo kar na parkirnem prostoru. Takoj zjutraj, ko začnejo prihajati prvi obiskovalci, pa šotore pospravijo. Pametna ideja. Ostali smo v bližini dirkališča, tako da smo lahko po tem, ko smo postavili šotore šli še na nočni sprehod po padoku in pri večerji zmotili Melandrija in Eliasa, nasmejana in dobre volje, takoj pripravljena pozirati. Spominska kartica na fotoaparatu se je hitro polnila, prve baterije so odpovedale… Nekje v bližini Brna je bil koncert Ramsteinov. Vsega pač ni mogoče imeti naenkrat. Se bomo že še srečali…

    Ponoči nas je pošteno opral dež, zjutraj pa nas je pričakalo pravo poletno sonce. Parkirni prostor se je pričel polniti že takoj po sedmi uri zjutraj. Pospravili smo šotore in šli gledat, če je padok že oživel. Naši natakarji so bili še bolj prijazni, kot prejšnji dan in Neil nam je povedal, da so se zvečer napili prave domače prleške slivovke, najinega darila, domačega zdravila, ki zdravi vse od ščipanja v želodcu do ljubezenskih težav.

    S poti…

    Nekje po 200-tem obhodu padoka je Mitja izjavil, da bi si zelo želel imeti števec kilometrov na čevljih. Samo toliko, za informacijo, če je že prekoračil tisoči kilometer… V nedeljo, na dan dirke, je bilo v padoku še veliko bolj živahno, kot prejšnji dan. Vozniki so bili še pred treningi precej nervozni. Predvsem tisti v nižjih kategorijah. Nažicala sva še kar nekaj avtogramov. Splačalo se je tudi pol ure čakati na Rossija. Resnično si je vzel čas in počečkal vse od medvedkov do slovenske zastave – pa tudi najino knjigo avtogamov. Odkrito povedano, me same dirke niso tako zelo zanimale, kot pa utrip padoka. Na srečo so bili povsod televizijski sprejemniki obrnjeni tako, da se je dalo poškiliti v šotore in pogledati rezultate. Rumena, rdeča ali kakšna že črta, ki je priletela po stezi, mi ni povedala čisto nič o tem, kdo je vodilni. Številke se ne vidi, glasu spikerja v padoku ni slišati, ostane torej edino to, da pogledaš na TV ali pa vprašaš ostala zijala, kakšno je stanje na pisti. V nedeljo je urnik v jedilnici drugačen, kot ostale dneve, saj je potrebno pred startom moto GP vse skupaj pospraviti. Ravno, ko smo se najbolj zalagali s tortelini, je preko steze priletelo letalo in povzročilo takšen trušč, da so nam vilice popadale iz rok.

    Randy
    Štartna ravnina

    Moji fantje so se odpravili iskat najboljše pozicije za ogled in snemanje dirke, jaz sem pa ostala z natakarji in ostalim osebjem v jedilnici, pred televizorjem, s stisnjenimi pestmi za Caseya. Dirke smo gledali na dve ekranih – Eurosport brez tona in italijanska TV z italijanskim komentatorjem in z »live« zvokom iz piste. Spomnim se, da smo vsi skupaj zakričali od navdušenja po Caseyevem super startu. Sicer pa fant obvlada svojo stroko, saj velikokrat po slabi uvrstitvi na treningu zaostanek nadoknadi z dobrim startom na dirki. Cilj ekipe je bil, da se Casey uvrsti do šestega mesta, kar mu je tudi uspelo. Všeč mi je bilo, da so vsi ploskali, ko je Capirossi kot prvi prišel skozi cilj. Vozil je življenjsko dirko, kar je italijanski spiker ves čas tudi ponavljal. Izkušnje in dober motor – to je to! Doktor je v borbi z malim Pedroso pokazal svoje znanje. Res je doktor. Kapo dol! Casey je osvojil šesto mesto, čeprav je bil med dirko tudi že na četrti poziciji. Vsi so bili zadovoljni. Na smeh mi je šlo, ko so se v jedilnici pojavili moji snemalci in fotografi z vprašanjem, kako se je uvrstil Casey. Po nasmejanih obrazih vseh prisotnih jim je bilo takoj jasno, da je bil zastavljeni cilj dosežen. Po dirki se je prišel od nas poslovit Neil. Čakala ga je še dolga pot do Padove in na vsak način je želel pobegniti pred glavno gnečo. Tudi nas je še čakala pot do doma. Capirossijev poklon občudovalcem z vratolomno vožnjo po padoku na skuterju z ženo na zadnjem sedežu je bil zadnji, spominski utrinek na dva prijetna dneva med asi svetovnega moto cirkusa.

    Yamahin transport

    Samo domov je bilo potrebno še priti. Malo sva počakala, saj takoj po dirki ni imelo smisla iti na cesto. Gneča je bila nepopisna. Črni oblaki so začeli groziti, da se bo vlilo. Oblekla sva dežne kombinezone in polna optimizma, da nama bo vsaj enkrat prizanešeno, zajahala najinega črnega Bandita. Prati naju je začelo že pred Mikulovim in ni nehalo vse do Ilza. Kljub dežju, ki na motorju ni čisto nič prijeten sopotnik, pa se ne bi želela gužvati v koloni avtomobilov, dolgi 54km. Za motor ni kolone. Potrebna je samo normalna hitrost in pazljivost, da ti kašen ekstremist ne izsili prednosti.

    Z gostiteljem…

    Sonja Feuš