Z motorjem po Turčiji

    0
    9479

    1. DAN PETEK 10.6.2005 LJUBLJANA – BEOGRAD ( 568 km )

    Ob 6°° zjutraj v zelo oblačnem vremenu in 11°C sva odrinila proti Turčiji. Pri Krškem naju pozdravijo prvi sončni žarki in optimistično se voziva proti mejnemu prehodu Obrežje. Na displeju še vedno 11°C in tudi sonca ni nikjer več. Pri Zagrebu so se pojavile že prve dežne kaplje, ki pa so žal postajale vse gostejše. Da bi bilo še bolj pestro, se pri Slavonskem brodu pojavi še veter.

    Na mejnem prehodu Batrovci začuden srbski carinik, ki mu ni bilo jasno, kam rineva v takem vremenu . Mislim da ni bil prepričan, če imava vse »pošlihtano« pod čeladama. Vendar se mi »norci« na motorjih ne damo. V motelu ob avtocesti ustaviva in naročiva čaj in rakijo da se ogrejeva. Vse lepo in prav, ta kombinacija res lepo pogreje, ampak pod čaj sva vseeno mislila kaj drugega, ne pa kamilice, ki sva jih dobila.

    Odrineva naprej in kmalu naletiva na neljubo presenečenje. Zaradi popravil na avtocesti je potrebno večkrat zamenjati pasove, ampak lukenj od ograj se ni nihče spomnil prekrit, tako da bi kmalu priletela v eno.

    Končno prideva v Beograd. Ustaviva na črpalki in izvlečeva zemljevid mesta vendar nama ni veliko koristil, saj se od mraza nisva uspela niti sproti tresti. Nekako vseeno prideva do »kuglaša«, prostorov MK Beograd. Ko pojeva se pojavi Kali, predsednik kluba in malo pozneje še Miho. Glede na dež, popito pivo in Mihovo prigovarjane, se odločiva da prespiva pri njemu.

    2. DAN SOBOTA 11.6.2005 BEOGRAD – EDIRNE ( 740 km )

    Po jutranji kavi se ob 8:00 odpraviva proti Nišu, kamor bi po načrtu morala priti že prejšnji dan. Kljub zaostanku se odločiva, da še ta dan prideva v Turčijo. Po 67 km neha delati brzinomer, torej naprej omejitve samo po občutku in obratomerju. V Srbiji je na avtocesti omejitev 120 km na uro in polno radarjev. V Nišu zavijeva proti Bolgariji. Cesta je v zelo slabem stanju. Poteka sicer po čudovitem kanjonu reke Nišave, ima 14 tunelov vklesanih v skale in tovornjaki se na njej koma srečujejo, zato večkrat stojimo. V Pirotu greva na obvezen srbski roštilj. Kljub prigovarjanju natakarja naročiva samo eno porcijo, pa še to komaj pojeva, saj so porcije nenormalne.

    Meja z Bolgarijo nama vzame dobre ½ ure. Dati jim moraš celo prometno dovoljenje od motorja in ko vse skupaj vnesejo v računalnik, nadaljujeva proti Sofiji. Na bolgarski strani mejnega prehoda naletiva na nesrečo avtobusa, ki ni mogel zaustaviti za kolono tovornjakov in se je zaletel v obcestne skale. Tako do Sofije opazujeva reševalna vozila, ki hitijo na pomoč. Na začetku so bila to zelo sodobna vozila – kombiji, kakršne poznamo tudi pri nas. Očitno pa je bilo ranjenih preveč, tako da so iz kotov garaže potegnili tudi stare ruske rešilce. Za ceste so potrebne vinjete, vendar na srečo ne za motor. Glede na vse luknje, pa je nebi smeli zaračunati nikomur.

    Ob prestopu meje sva pozabila, da so Bolgari eno uro pred nami in tako se nama je že tako prekratek dan, skrajšal še za eno uro. To ugotoviva na neki črpalki, kjer sva zelo počasi pila kavo.

    Ob 21³° končno na meji s Turčijo. Pri Bolgarih se ponovi postopek, ki ga poznava že od vstopa, na turški strani pa je pet kontrol. Carina, policija, vojaška policija, vnos motorja v potni list,…….. Ko se končno prebijeva čez vse, je že trda tema. Zavijeva preti mestu Edirne in nekaj časa brezuspešno iščeva kamp, nato se odločiva za hotel. Na bencinski črpalki povprašam za poceni hotel. Prijazen črpalkar se je usedel v avto in naju odpeljal do nekega privat hotela. Ob 1°° končno postelja.

    Kosilo v Pirotu: 1600 DIN
    Hotel: 46€

    3.DAN NEDELJA 12.6.2005 EDIRNE – ISTANBUL ( 242 km )

    Po ogledu džamije Selimiye Camii in bazarja v Edirni, nadaljujeva pot proti Istanbulu. Nova avtocesta ima samo eno pomanjkljivost, je brez bencinskih črpalk. Ko nama že skoraj zmanjka bencina ustaviva na počivališču za tovornjake, ki ga straži prometna policija z avtomati na ramah. Stražar vpiše v knjigo registerko številko motorja. Ko parkirava motor, opazim da je prikapljalo nekaj bencina. Odločim se in odstranim rezervoar. Gumijaste cevke, ki grejo iz rezervoarja do vplinjačev so napokane. Od tu tudi tistih nekaj kapelj bencina. Od turškega šoferja izveva, da je črpalka približno 5km naprej, vendar morava zaviti z avtoceste. Ubogava in res najdeva čisto novo črpalko tako rekoč sredi ničesar. Okrog in okrog sama polja.

    V Istanbulu naju pričaka gost kaotičen promet z mnogo trobljenja. Dobiva občutek, da je hupa najpomembnejši del avtomobila, kaj je smerni kazalec pa še niso vzeli. Ker sva vedela, da so kampi locirani okoli letališča, sva sledila tablam za letališče. Pred vhodom na letališče sem policaje vprašal za pot do Londra kampa. Presenetljivo hitro najdeva kamp, postaviva šotor in jo s taksijem mahneva v center na ogled džamij. Kdor si želi adrenalina, naj pozabi Grobnik in podobne zadeve, ko preživiš vožnjo istanbulskih taksistov je vse ostalo dolgčas. Na tropasovnici vozijo v petih kolonah, v razdalji 100m 30X zamenjajo vozni pas, zavijanje v levo s skrajno desnega pasu pa je ljudski običaj, da mahanja in trobljenja sploh ne omenjava. Klub kaotičnemu prometu pa ni udarjenih in razbitih avtomobilov.

    Po ogledu Sultanahmet Camii, bolj znane pod imenom Modra mošeja in bazilike Hagia Sofia, se že rahlo utrujena odpraviva še na večerjo. Odločiva se, da se v kamp vrneva z vlakom. NAPAKA! Lahko da sva midva butasta, ampak po imenih postaj se nama je zdelo da sva pravilno izstopila. Po 8 km pešačenja po trdi temi brez mestne razsvetljave in pločnikov, sva ugotovila da sva izstopila eno postajo prekmalu. Ob 23³° se končno privlečeva do kampa.

    Cestnina: 22 YTL
    Žeton za vlak: 2,2 YTL / osebo
    Taksi: 30 YTL

    4. DAN PONEDELJEK 13.6.2005 ISTANBUL

    V center se tokrat odpraviva z metrojem, ki ima postajo približno 500m naprej od kampa, kar sva ugotovila prejšnji večer na najinem nenačrtovanem nočnem sprehodu. Na poti do Velikega bazarja greva mimo carigrajske univerze, okoli katere pa je zaradi napovedanih demonstracij razporejenih par avtobusov spacialcev v popolni bojni opremi. Nisva si mogla ogledati prekrasnih vrtovov univerze, kajti notri so spuščali samo študente z izkaznicami. Veliki bazar ali po turško Kapali Carşisi, kar pomeni Pokrita tržnica, je tako rekoč mesto v mestu. Skupna dolžina ulic tega bazarja je okrog 8km, v njih pa je 4000 trgovinic. Če bi si hotela ogledati vse, bi lahko dopust preživela kar tam. V restavracijah dobiš celo zemljevid, seveda zato da lažje najdeš njih, vendar tako dobiš približno sliko kako ogromen kompleks je to. Nakupiva nekaj stvari, se najeva in se vrneva v šotor počivat, da nabereva moči za nadaljnjo pot.

    Žeton za metro: 1,1 YTL / osebo
    Kamp: 20€

    5. DAN TOREK 14.6.2005 ISTANBUL – GELIBOLU ( 548 km )

    Zbudiva se v oblačno in vetrovno jutro. Ko pospraviva šotor in plačava kamp, se pogumno podava v nepregledno množico vozil in upava da prideva na drugo stran mesta cela. Kmalu ugotoviva da ni tako hudo, samo slediti moraš toku in biti malo nesramen pri zavijanju pa ti uspe na videz nemogoče. Čez Bosporski most prideva na azijsko stran, kjer je oblačnost še večja in kmalu začne tudi deževati. Na srečo pa že po približno petnajstih minutah preneha in to je tudi zadnji dež na najini poti. Nadaljujeva proti mestu Lapseki od koder misliva s trajektom na polotok Gelibolu. Ob cesti na neki črpalki najdeva pravi ZOO s pticami. Vožnja poteka mirno in tekoče, kljub izredno grobemu asfaltu in relativno slabim cestam. V Lapsekiju se vkrcava na trajekt in čez slabe pol ure pristaneva v mestu Gelibolu.

    Torej zopet na evropski strani. Nameravala sva si ogledati spomenike iz prve svetovne vojne , vendar sva ugotovila da to ni samo nekaj kar si ogledaš mimo grede, ampak je cel polotok narodni park, po katerem so raztreseni spomeniki. Odločiva se da tukaj prespiva, ogled pa pustiva za konec potovanja. Prenočišče najdeva v motelu v kraju Bayirkoy.

    Most: 3YTL
    Cestnina: 2YTL
    Motel: 40YTL

    6. DAN SREDA 15.6.2005 BAYIRKOY – IZMIR ( 376 km )

    Iz Eceabata s trajektom odplujeva v Çanakkale, od tam pa proti legendarnemu mestu Truva. Evropejcem je bolj poznano pod imenom Troja. Vhod v mesto varuje lesen konj, s katerim naj bi si Grki pomagali pri zavzetju mesta. Seveda je ta konj precej mlajši, vendar vseeno zanimiv. Naprej se razteza arheološko najdišče, ki jasno kaže več plasti bivališč, kar kaže da je bilo na tem mestu v različnih obdobjih več mest, ki so propadla in jih je popolnoma prekrila zemlja, nad tem so zgradili drugo in tako naprej. Do sedaj so odkrili že devet plasti.

    Iz Troje po cesti, ki bolj spominja na gradbišče, nadaljujeva proti mestu Bergama. Okolica mesta je eno samo arheološko najdišče, saj mesto stoji na najnižjem delu antičnega grškega mesta Pergamon. Tu se v restavraciji najprej podpreva za nadaljnje podvige, potem pa se povzpneva na akropolo. Sonce, zanimive razvaline in prekrasen razgled, ampak danes je treba do Izmirja, tako da ni veliko časa za počitek.

    Izmir – tretje največje mesto v Turčiji in največje pristanišče v Egejskem morju, grajeno večinoma na pobočjih gričev, ki obdajajo zaliv. Je moderno mesto, saj po potresih in katastrofalnem požaru leta 1922, od takratnega mesta ni ostalo veliko.

    Po stari navadi več kot eno uro iščeva kamp, in ga po golem naključju ob 22°° tudi najdeva.

    Trajekt: 7YTL
    Camp: 19YTL
    Vstopnina na akropolo: 10 YTL na osebo

    7. DAN ČETRTEK 16.6.2005 IZMIR – PAMUKKALE (268 km)

    Po jutranjem preboju iz mesta se usmeriva proti antičnemu mestu Efez. To veliko in sveto mesto je bilo pozabljeno vse do začetka 20. st. Tudi sedaj še ni izkopano v celoti in je eno največjih arheoloških najdišč na svetu. Najbolj znano je zaradi Artemidinega svetišča, enega od sedmih svetovnih čudes. Iz parkirišča, ki je za motorje zastonj, te s kombijem odpeljejo do drugega vhoda . Med potjo si lahko zastonj ogledaš zlatarsko delavnico ali tovarno usnjenih izdelkov. Za ogled mesta potrebuješ več kot eno uro, če nisi preveč »firbčen«, v nasprotnem primeru pa še veliko več. Glede na vročino sva se midva zadovoljila z malo hitrejšim ogledom, vendar so izkopanine vseeno fascinantne. Po ogledu izkopanin, nabirava v senci dreves na parkirišču nove moči, ko mi začne zvoniti telefon. Cveto sporoča, da je na poti proti Pamukkalam. Po ogledu avto karte, spremeniva prvotni plan in namesto proti sredozemskem delu jo mahneva proti Pamukkalam. Ob cesti so ogromni oljčni nasadi, tako da imaš včasih občutek da voziš skozi gozd. Ta del pokrajine je zato tudi dobil ime Oljčna riviera.

    Cveto in Dani, ki sta prišla prej, še za naju rezervirata sobo v klimatiziranem hotelu. Ker še ni glavna turistična sezona je cena med kampom in hotelom minimalna, glede na vročino pa je klima nujna! Ob počitku pri bazenu si izmenjamo vtise in ko se malo shladi odidemo na večerni sprehod po mestu. Tudi v večernem mraku so bele skale, ki se svetijo na pobočju razločno vidne.

    Cestnina: 1,5YTL
    Vstopnina v Efezu: 15YTL na osebo

    8. DAN PETEK 17.6.2005 PAMUKKALE

    Ob 7:00 zjutraj naskočimo tako imenovani Bombažni grad. Diskretno zbudimo zaspanega čuvaja in plačamo vstopnino. Bosi se vzpenjamo po čudoviti belini hriba in brodimo po topli vodi naravnih jezerc. Zaradi zgodnje ure še ni turistov in vrveža, ki ga doživimo ob povratku. Kajti avtobusi turiste pripeljejo na vrh hriba, kjer je še vedno termalno kopališče. To termalno kopališče ima obilo vročih vrelcev z vodo, ki vsebuje veliko kalcijevega bikarbonata.. Voda že stoletja teče čez rob te visoke planote in odlaga svoje soli iz katerih je nastalo nešteto nenavadno oblikovanih in kot sneg belih kamnin. Še malo višje je dobro ohranjeno gledališče s čudovitimi reliefi. Ob stari cesti proti Efezu pa je približno 1200 grobov, tako da je to eno največjih antičnih pokopališč v Mali Aziji.

    V najhujši vročini se zatečemo v senco ob hotelskem bazenu. Ob hladni lubenici in klepetu čas hitro mine in proti večeru se odpravimo še do rdečkastih in živopisanih skal, ki so oddaljene par kilometrov. Gremo z motorji počasi, saj smo v kratkih hlačah in brez čelad. Vročina je kljub večeru neznosna. Noge pečejo in komaj dihaš zaradi pregretega ozračja.

    Po vseh teh ogledih ugotovimo, da človek ne more živeti samo od gledanja, zato se odpravimo v bližnje mesto Denizli na obvezni kebab. Znamenitost tega mesta je ogromen kip petelina. Počutimo se, kot da smo v Šentjerneju. Po večerji pa obvezno še v slaščičarno!

    Vstopnina: 5YTL.. na osebo
    Spanje dva dni za dve osebi 50 YTL

    9. DAN 18.6.2005 PAMUKKALE- GÖYNÜK ( 264 km )

    Po jutranjem slovesu od Cveta in Dani, se obrneva proti Antaliyi. Peljeva se po zelo zanimivi pokrajini. Ravne ceste, pa malo v hrib pa spet dol, nasadi paradižnika, ki zrastejo v višino tudi do dva metra in obvezna pasja vročina. Prispeva v Antaliyo, vendar je prevroče, da bi se ustavljala. Nadaljujeva do turističnega mesteca Göynük in na robu živčnega zloma, ker se vse lepi na naju od vročine, poiščeva kamp in se utaboriva. Še predno postaviva šotor pa si privoščiva pivo.

    In ravno ob tem uživanju naju zmoti domačin, ki je hotel za spomin mojo rokavico. Zaradi vročine mi zavre in kmalu bi padalo po domačinu, če ne bi priskočili lastnik kampa in njegovi delavci, ki so ga hitro umirili. Zelo hitro je prišla policija in razgrajača odpeljala. Bila sva prepričana da je pijan, vendar so nama razložili, da je bolan in vsake toliko časa postane nasilen. S strani lastnika sva bila deležna opravičevanja. Od vsega tega pa sva imela tudi nekaj koristi. Ko sva postavila šotor in od silnega napora odšla na še eno pivo, nama je lastnik postregel še s špageti, ki jih je tudi družina jedla za večerjo (kamp je bil privat in čez poletje tam živi in dela cela družina). Moram priznati, da so bili špageti zelo okusni.

    Zvečer zagledava pri recepciji avto s kranjsko registracijo. Seveda takoj pristopiva in ugotoviva, da sta študenta. Neža iz Besnice pri Kranju in Luka iz Krope. Seveda je bilo treba takoj na pijačo in klepet.

    10. DAN NEDELJA 19.6.2005 GÖYNÜK

    Ta dan sva se odločila za poležavanje na plaži. Čista voda, skoraj prazna plaža, sonce in ravno toliko vetra da nama ni vroče. Zvečer odideva v mestece in si privoščiva nekaj nakupov. Zaradi veliko hotelov in turistov so cene kar v evrih. In če hočeš plačati v turških lirah, jih sproti preračunavajo. Vrneva se z veliko lubenico, ki je lepo ohlajena in ker sta imela Luka in Neža normalen nož, se nam ni bilo treba dolgo mučiti z njo. Klepetanje in opisovanje naših dogodivščin se je zavleklo kar pozno v noč. Ker sva nameravala zjutraj že zgodaj na pot, smo se poslovili in legli k zasluženemu počitku.

    Kamp: 15YTL na dan

    11. DAN PONEDELJEK 20.6.2005 GÖYNÜK- IZMIR ( 503 km )

    Po jutranjem pospravljanju šotora se odpeljeva proti Izmirju. To pot sva že prevozila zato se nisva ustavljala, razen za dolivanje bencina v motor in pijače ter hrane v najina želodca. Ker nama ni bilo treba hiteti, sva si lažje ogledovala pokrajino skozi katero sva vozila.

    Zemlja je vročini primerno izsušena vendar kljub temu obdelana. Na poljih delajo samo ženske, moški pa medtem v senci dreves pijejo čaj. Ko gledaš od glave do gležnjev zavite ženske, ki v tej vročini ročno obdelujejo polja in z motikami poskušajo zrahljati kot kamen trdo zemljo, ti ni jasno zakaj te energije ne porabijo raje zato, da razbijejo kakšno betico v senci sedečih in režečih se moških. Ampak za njih je to normalno. V mestih so ženske vsaj praviloma dokaj enakopravne, na podeželju pa izgleda, kot bi se čas ustavil v dobi suženjstva, samo da so moške očitno že osvobodili. Nemalokrat vidiš kako »dedec« jaha osla, ženska pa hodi za njim tako otovorjena da jo zanaša (opomba moje žene).

    V Izmirju poiščeva camp v katerem sva prenočila že prvič in tokrat ga najdeva precej hitreje. Pravzaprav nama ga sploh ni bilo treba iskati, sva tako brihtna da sva si zapomnila kje je.

    Kamp: 19YTL

    12. DAN TOREK 21.6.2005 IZMIR- AVCILAR ( 287 km )

    Po jutranjem prebijanju skozi mesto, sva se obrnila proti mestu Edremit. Na črpalki kjer sva se ustavila, so jim ravno dostavljali jogurt in ko sva že skoraj odšla, priteče za nama prodajalec in nama da vsakemu en jogurt. Tako sva imela zajtrk, pa še jogurt nama je bil bolj všeč kot naš. Njihov namreč ni tako kisel, ampak bolj slan.

    V Edremitu se ustaviva v restavraciji Doner in ker nihče ni znal angleško, večinoma s kazanjem in mahanjem naročiva ISKENDER. To je kebab na popečenih koščkih kruha, s paradižnikom in papriko, zraven pa jogurt. Ker sediva v prostoru kjer so sami domačini, kmalu dobiva družbo. Prisede mlad vojak, ki nama razloži da je njegova babica makedonka, in da trenutno služi zadnje tri mesece obveznega vojaškega roka, ki je sestavljen iz dveh delov. Najprej dve leti skupaj, po šestih mesecih pa še tri mesece.

    Od tam kreneva po razgibani obalni cesti proti turističnemu mestecu Avcilar. Med potjo naletiva na kar nekaj radarjev, vendar na srečo vedno voziva po omejitvah. Imajo izredno zanimiv način ustavljanja, na odseku kjer je radar namreč postavijo stožce, tako da promet poteka samo po enem pasu. Glede na kulturo vožnje pa je to nujno potrebno, saj bi jim drugače polovica šoferjev ušla.

    Avcilar je bolj naselje počitniških hiš in hotelov. Najdeva super privat kamp, s čudovito plažo. Lastnica spominja na okroglo starejšo skandinavko. Izveva da tudi v resnici ni Turkinja ampak Nemka. Po popoldanskem lenarjenju na plaži, se odločiva za večerjo v malo boljši restavraciji. Camp ima namreč tudi ribjo restavracijo, kjer je vse malo bolj »nobl« kot sva do sedaj navajena. Riba je bila odlična, da o hobotnici v solati sploh ne govorim.

    Kamp: 10YTL
    Iskender: 15,5YTL
    Večerja: 50YTL

    13. DAN SREDA 22.6.2005 AVCILAR- KILITBAHIR ( 91 km )

    Iz Avcilarja kreneva do mesta Çanakkale, kjer s trajektom spet prečkava Dardanele in pristaneva v mestu Eceabat. Od tam greva najprej v lov na kamp. Najdeva ga v kraju Kilitbahir. Ko postaviva šotor, nama turška družina, ki je nastanjena v bungalovu poleg najinega šotora, prinese češnje. Zelo lepa gesta za dobrodošlico.
    Preostali del dneva sva porabila za ogled spomenikov iz prve svetovne vojne. Poleg spomenikov turškim vojakom je na polotoku tudi kar nekaj spominskih obeležij zavezniškim vojakom.

    L. 1915 so se zavezniške sile skušale prebiti skozi ožino, da bi odprle pot za oskrbovanje Rusije čez Črno morje. Imeli so slabe poveljnike, pa tudi na spretno in močno turško obrambo niso bili pripravljeni. Turke je vodil podpolkovnik Mustafa Kemal, pozneje znan kot Atatürk. Ocenjujejo da je življenje izgubilo okoli pol milijona vojakov. Posebno velike izgube je imel ANZAC (avstralski in novozelandski armadni korpus) , ki ima tudi svoje obeležje. Tu je tudi vojaško pokopališče za zavezniške častnike in vojake, ki e zelo lepo vzdrževan. Leta 1934 je dal Kemal Atatürk, takrat že predsednik države, postaviti spominsko ploščo z naslednjim posvetilom:

    JUNAKI, KI STE PRELILI SVOJO KRI IN
    IZGUBILI ŽIVLJENJA…ZDAJ LEŽITE
    V ZEMLJI PRIJATELJSKE DEŽELE, ZATO
    POČIVAJTE V MIRU. ZA NAS NI RAZLIKE
    MED JOHNNNIEJI IN MEHMEDI,
    KI LEŽIJO DRUG OB DRUGEM, TU,
    V TEJ NAŠI DEŽELI.
    MATERE, KI STE POSLALE SVOJE SINOVE
    IZ DALJNIH DEŽEL, OBRIŠITE SI SOLZE.
    VAŠI SINOVI ZDAJ LEŽIJO V NAŠIH NEDRIH
    IN POČIVAJO V MIRU.

    POTEM KO SO IZGUBILI ŽIVLJENJE NA TEJ ZEMLJI,
    SO POSTALI TUDI NAŠI SINOVI.

    Po ogledu spomenikov, sva že pošteno utrujena in lačna, se odpeljeva v Eceabat da prepodiva pajke iz želodca. To se nama je zelo hitro posrečilo, saj so restavracije ob celi obali, ena ob drugi. Kar takoj naročiva Iskender.

    Trajekt: 5.50YTL
    Večerja: 20YTL
    Kamp: 20YTL za dva dni

    14. DAN ČETRTEK 23.6.2005 KILITBAHIR ( 108 km )

    Za zadnji dan nama je ostala še trdnjava v vasici Seddülbahir. To je trdnjava ki so jo zgradili leta 1660 in je bila med vojno ena od obrambnih točk.

    Po vrnitvi v kamp sva si privoščila še zadnje namakanje v čudovitem morju. Zvečer naju eden od gostov povabi na pivo. On ni znal angleško, midva ne turško, ampak ob pivu to sploh ni važno. Sredi pogovora, ali bolje rečeno mahanja, priteče k nam fantek in nama nekaj ves razburjen dopoveduje. Na srečo pride mimo lastnik kampa in nama pojasni da sva izgubila 1YTL . Otrok se je ni upal niti pobrat, da ne bi mislila da jo je hotel ukrasti. V zahvalo mu dava eno medeno ploščico z orehi in revež sploh ni vedel kako naj se zahvali. Moram reči da iz Turčije odhajava z zelo prijetnimi spomini .

    15. DAN PETEK 24.6.2005 KILITBAHIR- NIŠ ( 735 km )

    Zjutraj še zadnje pospravljanje šotora in kot bi najina blazina vedela da je konec dopusta, je spustila. No ja, vsaj malo manj prtljage bo.

    Odpeljeva se proti Edirni, kjer pa naletiva na nekakšen festival. Okoli mošeje je vse polno šotorov, pa tudi nekakšna godba se pripravlja za nastop. Zaradi tega je grozna gneča in tako kaj hitro nadaljujeva proti meji. Na carini spet zdaj že znani postopek, na srečo pa ni veliko vozil, vsaj ne iz Turčije.

    Preko Bolgarije se zopet samo peljeva, da pa je ne bi prehitro pozabila poskrbita policaja, ki naju ustavita pri zadnjem semaforju v Sofiji. Z obrazložitvijo, da sva peljala v rdečo luč, čeprav je bila rumena, nama najprej naredi pridigo. V Bolgariji tujcem kazni ne sme računati policaj, ampak prekršek vpiše v potni list in kazen plačaš na meji, kjer te jasno vržejo še v računalnik. Po tem dolgem uvodu le pove, da je bolje če častiva njega, kot državo. Ker sva bila na kaj takega pripravljena, sva imela poleg Bolgarskih levov, v denarnici samo 10Є. Zadovoljen je bil tudi s tem.

    Ko prideva na srbsko mejo pa komaj zadržujeva smeh. Carinik, oborožen z velikim izvijačem vrača nazaj domačine, ki švercajo cigarete, nakupljene v duty free shopu na bolgarski strani. Tu pustiva še zadnje bolgarske leve. Midva z njim nimava nobenih problemov in hitro nadaljujeva pot. Malo pred Crveno reko se ustaviva zaradi hude žeje. Tam izveva da nama ni treba po grozni cesti čez kanjon reke Nišave, ampak je speljana mnogo lepša in tudi krajša pot čez hribe. Res sva presenetljivo hitro v Nišu. Odločiva se, da prespiva v hotelu Nais ob avtocesti. Motor parkiram na ogromnem parkirnem prostoru pred hotelom, ki ga 24 ur stražijo hotelski varnostniki. Stopim do varnostnika in ta mi zagotovi, da bo motor sigurno počakal na naju. Na tem parkirnem prostor prenočuje ogromno turkov kar na zelenici.

    Hotel: 3900 DIN

    16. DAN SOBOTA 25.6.2005 NIŠ- LJUBLJANA ( 764 km )

    Po zajtrku pa spet naprej, zdaj že rahlo nestrpna, da bi bila kmalu doma. Na srbski avtocesti je ogromno radarjev, vendar na srečo v nasprotno smer. Tako srečno prideva na Hrvaško. Na meji je za vstop v Srbijo več kilometrov dolga kolona osebnih vozil in tovornjakov. Srečna da greva v nasprotno smer, nadaljujeva proti Zagrebu. In ko človek misli da je že doma, gre sigurno kaj narobe.

    Pred Zagrebom natočiva bencin in kmalu mi v nos pride vonj po bencinu. Ustavim na naslednji črpalki in takrat se bencin ulije izpod rezervoarja po razgreti mašini. Hitro snamem rezervoar, Slavi pa med tem teče na črpalko po vedro, kamor izlijeva bencin. Hvala bogu da so v bližini gasilni aparati, ki pa jih ni bilo potrebno uporabit. Cevke za dovod bencina, ki so bile razpokane, so dobesedno razpadle, ventil na rezervoarju pa ni hotel zapreti bencina. Tako mi pod noge steče za približno četrt rezervoarja bencina.

    Pokličem pomoč na cest, ki mi » proda » dva koščka mehke cevke za 200 kun. Po treh urah greva naprej. Ker pa ima hudič mlade, nama malo pred Krškim crkne svečka na prvem cilindru. Spet orodje v roko in šraufanje. Na srečo jemljem komplet svečk s sebo v prtljagi, ko se odpravljam na daljšo pot.

    Zanimivosti

    Po Turčiji sva naletela na veliko gradbišč po cestah. Na ceste nasujejo pesek ga povaljajo in potem se voziš po takih cestah. Kasneje ga prelijejo s katranom in asfalt je nared. Prevozila sva tudi po 50 km po takem makedamu. S 1. januarjem 2005 so devalvirali turško liro in ji odvzeli 6 ničl. Tako so bil v obtoku novi bankovci ( YTL – nova turška lira ) in stari bankovci ( TL – turška lira ). K sreči so vsaj bankovci v istih barvah z istimi slikami. Turki za cene uporabljal še zmeraj milijone. Bencin je med najdražjimi v Evropi. Črpalke so nove, sodobne, večina turkov pa ima avtomobile predelane na plin, ki je več kot pol cenejši od bencina. Turki so prijazni in na vsakem koraku te pogostiji s čajem. Predvsem na bazarjih te vabijo v svoje trgovine in tudi če nič ne kupiš, ti razkažejo blago in pogostijo s čajem. Tam, kje niso znali angleškega jezika, smo s kazanjem na meso mukali, kokodakali in blejali. Mesta so zelo lepo urejena. Zelenice med voznimi pasovi namakajo. Drugače je v vaseh, kjer so hiše še zmeraj skromne. Turčija ima veliko arheoloških najdišč, vendar kot je rekel Cveto, je treba kakšen »kamen » tudi spustiti. Turkinje imajo zanimive kopalke: dolgo obleko z dolgimi rokavi in obvezno ruto na glavi. Prevoženih je bilo približno približno 6100 km (večina kilometrov je po avto route planerju). Porabila sva približno 1500 Є.

    Marjan Brulc