Elefantentreffen 2005

    0
    1741

    Četrtek pred zadnjim vikendom v letošnjem januarju. Hladno zimsko jutro. Čas za odhod na zimsko srečanje motoristov v Nemčijo – na 49. Elefantentreffen. Idealna temperatura –8°C, ob 8,30 zjutraj. Motor pripravljen na odhod. In sem šel. Že spet. Sedmič. Z mojim zvestim spremljevalcem rumenim Suzukijem. Res je že pravi »Oldi«, star 25 let, a mašina še vedno dobro diha in to kljub letom in prevoženim kilometrom, ki jih je že čez 100 tisoč.

    Z menoj sta se odpravila še »kožuharja« Slavo z Yamaho 1100, četrtič in Vlado z Burgmanom 400, prvič. Le kako bo vozil po snegu s temi malimi kolesi? Bomo videli. V Radgoni smo polno tankali in kupili vinjete za avstrijske avtoceste. IN… GREMOOOOO!!!!! Ceste so bile suhe skoraj do Welsa.

    Ko se temperature spustijo globoko pod nič, se na motorju kar veseliš tunela, saj je tam tudi do 20 stopinj topleje kot zunaj. Tako se vsaj malo pogreješ. Pred tunelom je, zaradi varnosti, pametno sneti sončna očala, saj se hitro orosijo. Nekateri tuneli so neosvetljeni in tako v trenutku naletiš na situacijo, kot da je nekdo ugasnil luč. Avtocesta je končno dokončana skozi celo Avstrijo. Izognil sem se vasem Klaus, Hintestoder, Inzesdorf, kjer sem se prejšnja leta težko prebijal po zasneženi, poledeneli in ovinkasti cesti. Na novem delu avtoceste si tuneli kar sledijo drug drugemu in našteli smo jih čez dvajset. Večina je zelo kratkih, tako da se nič ne ogreješ v njih. Pri Welsu je bil na cesti sneg in led, zato smo vozili zelo previdno in počasi, okoli 80km na uro. V takih zimskih razmerah moraš biti na motorju ves čas na preži. Med vožnjo je včasih težko ugotoviti, ali je cesta pred teboj suha, mokra ali ledena. Važno je, da se pravilno odločiš, ali boš vozil po svetlem delu asfalta, ali po temnem.

    Svetla lisa je lahko suha in bela od soli, drugič je lahko bela zaradi snega. Med potjo nas je prehitel policijski avto, ki nam je sledil skoraj 20 km, in nas ustavil. Zahteval je dokumente, pregledal vinjete in kaznoval Slava zaradi vožnje po levem delu našega voznega pasu. Vozili smo, tako kot zmeraj, ko je v koloni več motorjev, v cik-cak formaciji. Po avstrijskem Zakonu o cestnem prometu se morajo vsa motorna kolesa voziti ob desnem robu svojega voznega pasu. Policist nam je pol ure držal pridigo in na koncu seveda tudi pokasiral. Da bi popravil slab vtis, mi je dal zemljevid z vrisano potjo do Pasaua in vžigalnik in nam zaželel srečno pot. Krenili smo dalje po snegu. Pred nemško mejo smo še zadnjič polno tankali, saj je bencin v Avstriji cenejši kot v Nemčiji. Kmalu po prestopu nemške meje smo zapustili avtocesto in zavili v hribe Bavarskega gozda. Pokrajina je bila pokrita z debelo snežno odejo.

    Okoli šestih zvečer smo prispeli v Sollo. Ni bilo veliko motorjev, saj je uradni pričetek srečanja v petek (vstopnina 18€). Na starem mestu so nas že čakali moji stari prijatelji iz prejšnjih srečanj, Nizozemci Thys, Johann in vsi ostali. Pričakal nas je tudi Vanč iz Slovenskih Konjic s svojo nepogrešljivo stalno spremljevalko – rdečo marelo. Ker ni imel šotora s seboj, je bil na srečanju moj »cimer«. Pravi motoristi si moramo vedno pomagati. Stiski rok, objemi in trepljanje po ramenih je bila prijetna in prijateljska dobrodošlica. Na prejšnjih srečanjih smo skupaj preživeli veliko lepih trenutkov ob tabornem ognju, kjer smo si delili hrano in pijačo in pripovedovali različne zgodbe o motorjih in potovanjih. Šotori, ognji, kožuhi, pečene klobase na palicah in kuhano vino v osmojenih lončkih, motorji. Prava idila indijanskega tabora. Moderni indijanci – uresničitev otroških sanj pri štiridesetih… Tukaj se vse odvija pod vedrim nebom, pod motom nazaj k naravi in z naravo. Nikomur se nikamor ne mudi. Vse delamo počasi, kot leni medvedi.

    Prvo noč je bilo –15°C. Bolj slabo sem spal, ker me je zelo zeblo v noge, čeprav smo pod šotore raztresli dve bali slame (cena bale 2,5€). Zjutraj smo kupili drva (en sveženj stane 5€) in zakurili. Skuhal sem juho za zajtrk in s tem zelo razveselil Vlada, saj ga je lepo pogrela in mu dala energijo za začetek mrzlega dneva. Šli smo si ogledat prizorišče srečanja. Toliko nenavadnih predelav motorjev ne vidiš nikjer drugje. Od raznih ščitnikov pred mrazom, prikolic, verig na zadnjih kolesih, slončkov in drugih figuric, indijaskih vigvamov, pečk in vsemogočih grelcev, polic iz snega, celo palme iz papirja in napihnjene žoge so popestrile sceno. Vse stvari so enkratne in izvirne. Vsak se znajde po svoje in uživa v preprostosti življenja v snegu. Krožili smo med šotori v globokem snegu in fotografirali.

    Za kosilo sem pripravil svinjske kareje s česnom, z vonjem po dimu in okusom po pepelu. Super. Za večerjo so bile na meniju pečene domače klobase s popečenim kruhom in kuhano vino. Kuhanje na odprtem ognju kar traja in traja. Posedeli smo ob ognju na balah slame do polnoči in imeli kar veliko obiskov starih znancev. Zaradi nenavadnih oblačil Slava in Vlada, ki sta iz dežele kurentov pripeljala s seboj ovčje kožuhe, smo bili velika atrakcija za vse hobi fotografe. Spali smo dobro in dolgo, čepraj je bilo ponoči –18°C. Po zajtrku, sestavljenem iz juhe, slanine z jajci in čaja, smo šli peš v 5km oddaljeno vasico Solla. V trgovini smo nakupili še nekaj hrane, pijače in filme. Ustavi smo se v vaški gostilni. Tam dobiš za 27€ sobo z zajtrkom za vse tiste, ki ne marajo mraza in spanja v šotoru. Naročil sem si juho z jetrnim cmokom, ki je bila preslana, kot vsako leto. Pa naj živi tradicija! Za srečo. K nam je prisedel starejši možakar in zapletli smo se v pogovor. Spoznali smo pravo legendo motorizma. To je bil Günther iz Kölna. Možakar je star 77 let, še vedno mladosten in poln življenja in načrtov. Pokazal nam je potni list, poln žigov iz celega sveta. Lansko leto je sam z motorjem prevozil 35000 km v sedmih mesecih: celo Afriko, vse do Južnoafriške republike.

    Prevozil pa je tudi ZDA in Aljasko. Na vprašanje, zakaj se vozi sam, se je pošalil, da je dal oglas v časopis, da išče prijateljico za skupna potovanja z lastnim motorjem, staro nad 70 let, vendar se mu ni še nobena oglasila. Pravi, da mlajše noče vzeti s seboj, ker je lahko nevarna za njegovo srce. S težavo smo ga prepričali, da mu plačamo vsaj kavo, saj si najraje sam plačuje pijačo. Poleg Slovencev pa to res ne gre! Najel si je sobo v 10km oddaljeni vasi, saj v takšnem mrazu zaradi svojih let ne more več šotoriti.

    Klub vsemu pa vsako leto pride na Elefantentreffen. V vasi smo si ogledali tudi military shop, kjer prodajajo različno vojaško opremo za zimske razmere po zmernih cenah. Na prizorišču je bilo zbranih že veliko motoristov, a po občutku vseeno manj kot prejšnja leta. Največja gneča je pri prodaji drv, saj si vsak dela zalogo za mrzlo noč. Nekateri svežnje nosijo in padajo z njimi po ledu, drugi jih vozijo na prikolicah ali vlečejo za seboj. Slame je že zmanjkalo. Letos so bile bale slame bolj »evropsko« majhne in slabo povezane.

    Zvečer je bil tradicionalni govor in pozdrav motoristom v večih jezikih z baklami pri glavnem vhodu (bakla 2,5€). Z minuto molka smo počastili spomin na umrle motoriste. Po govoru je bil pohod z baklami v 6km oddaljeno cerkvico sredi gozda, kjer je bila maša za umrle. Letos sem se odločil, da grem zraven, čeprav drugače ne zahajam v cerkev. Hotel sem se pokloniti spominu na vse moje umrle prijatelje motoriste. Mladi župnik, motorist po srcu, v motoristični obleki, doma iz 650km oddaljenega Kölna je pripravil ozvočenje, kitaro, orglice in nam razdelil besedila pesmi, ki smo jih peli pri maši.

    Bila so njegova besedila na znane pesmi, v nemščini in angleščini. Prav ganljivo je bilo, kako smo peli vsi skupaj, Nemci, Angleži, Nizozemci, Poljaki, Italijani in Slovenci. Po vrnitvi sem se oglasil pri starem prijatelju, organizatorju srečanja, Michaelu Tubesu. Kar debeli dve uri sva se pogovarjala o organizaciji srečanja, o motorjih, potovanjih in izkušnjah. Nazdravila sva s šilčkom »ubijalsko« močne žganice. Domače žganje je odlična stvar za dobro počutje, toplino, proti bacilom vseh vrst in ne sme manjkati na takem srečanju. Michael mi je dal veliko podatkov o letošnjem srečanju:

    • 3830 motoristov
    • 1750 dnevnih gostov
    • 3892 km najdaljša pot iz Teneriffe (Španija)
    • 37 članov najštevilčejši klub BMW iz Italije
    • najlepša predelava: prikoličar Dnjepr

    Organizirano je bilo tekmovanje v vlečenju vrvi, izdelavi snežnih skulptur in žaganju drv. Letošnje leto je bilo precej vroče krvi, ker prvič na prizorišče niso spustili štirikolesnikov. Vozniki štirikolesnikov so v prejšnjih letih povzročali veliko težav. Na željo ostalih udeležencev so letos dovolili na prizorišče samo dvo- in trikolesnikom, ki so definirani kot motocikli.

    Noč je bila hrupna kot vedno. Bilo je veliko manjših ognjemetov, pokanja petard, rohnenja motorjev, pa tudi motorne žage je bilo slišati. Ob vsakem ognju se je veliko jedlo, pilo in glasno debatiralo. To noč je bilo »le« -14°C. Topleje kot prejšnje noči. Zjutraj nismo našli drv za zakuriti. Nekdo nam jih je sunil, pa tudi vsem bližnjim sosedom. S tem je privarčeval kar nekaj evrov. Potrebno je bilo na hitro organizirati novi ogenj, saj je čas priganjal. Prijatelj Johann mi je dal štiri polena in žerjavico, da sem zakuril in pripravil zajtrk, slanino z jajci in čaj. Vsako noč nam je zmrznila vsa pijača: vino, pivo in voda, pa tudi vsa hrana od jajc do klobas. Poceni naravni zmrzovalnik.

    Pospravili smo šotore in ostalo opremo in jo privezali na motorje. Za seboj smo počistili smeti in jih spravili v vreče, ki smo jih dobili ob prihodu. Poslovili smo se od prijateljev z željo in obljubo, da se naslednje leto srečamo na istem mestu. Prvič po sedmih letih na tem srečanju, mi je motor vžgal brez težav. Starejši je, boljši je! Prav zanima me, kaj si je mislil mehanik Luck, da se tokrat nisem oglasil pri njem. Prejšnja leta se je pošteno trudil, da je uspel oživeti mojega Oldija. No, tokrat sem upošteval njegove nasvete o svežem olju in novem akumulatorju, saj sem jih v prejšnih letih velikokrat slišal.

    Po hriboviti in zasneženi cesti smo prispeli do suhe avtoceste. Bilo je zelo mrzlo, okoli –15°C. Mraz ni hotel popustiti, mi pa tudi ne. Z nami se je vračal tudi Vanč s svojim BMW-jem. Vozili smo manj kot 100km/h, se večkrat ustavili, da smo natankali bencin in se ogreli. Za tunelom pri Gradcu smo računali na prijaznejši mraz, a ni bilo tako. Še naprej je »pikalo« v prste na rokah in nogah. Pred Šentiljem se je poslovil Vanč z zamahom roke, mi trije pa smo se čez Cmurek peljali v Lenart. Tam smo, kot po navadi, nazdravili s pivom in kavo na srečno vrnitev.

    Slavo in Vlado sta zavila proti Ptuju, jaz pa čez hribe proti Ljutomeru. Bilo je že mračno in naenkrat mi je zdrsnil motor. Komaj sem se ujel. Potem pa še enkrat. Tiste bele lise na cesti, ki so v Avstriji pomenile suhi del ceste, so bile tukaj led in sneg. Samo tega je mankalo, da padem skoraj pred domom! Prigrmel sem domov, otovorjen in zasmrajen od dima. Moji trije doma so si končno lahko oddahnili, ko so zaslišali motor. Izkušnje so me naučile, da je treba motor oprati takoj in to z mrzlo vodo, saj drugače rja hitro razžre vijake in verigo.

    Torej, prvo motor in šele potem vse ostalo! Končno sem se stuširal, saj štiri dni nisem videl veliko tekoče vode, pojedel kosilo in utrujen zasmrčal na kavču. Pred spanjem sem na hitro preletel v mislih dogajanje zadnjih dni. Zelo lepo je bilo in naslednje leto zagotovo spet grem.

    Od 27. do 29. januarja 2006 bo jubilejno 50-to srečanje in prireditelj pripravlja posebno presenečenje. Zaželel sem si, da bi na to jubilejno srečanje šlo več Slovencev in upam, da se bomo lahko organizirali. Prosim vse zainteresirane, da se mi pravočasno javijo! Pa še to za vse tiste, ki se bojite vožnje z motorjem pozimi: NI SLABIH RAZMER ZA VOŽNJO – JE SAMO SLABA OPREMA!

    Rad bi se zahvalil svoji družini, ki me podpira pri mojih zimskih podvigih. Hvala tudi prijateljem in znancem, ki me bodrijo in »navijajo« zame. Vsako leto se jim oddolžim s fotografijami in zgodbo o potovanju. Hvaležen sem tudi firmi Suzuki, ki je naredila GSX-sa takšnega, kot je: lepega, udobnega in vzdržljivega.