Oktobrska Sardinija 2004

    0
    1774

    Še zadnje stvari smo natlačili v kovčke in… in… dopust se je začel! V petek, 1.10.2004, smo torej odrinili na pot proti Sardiniji trije popotniki: Bojan (motoristek), Blaž (bladzo) in Ana (anA).

    In smo šli… petek, 1.10.2004

    Vsi optimistični in navdušeni nismo dovolili, da bi nam sto km dežja pokvarilo vzdušje. Na dolgočasnem delu poti, po avtocesti proti Livornu, kjer nas je čakal trajekt, ti skoraj ne preostane drugega, kot da se vdaš v usodo in si želiš, da bi se kilometri na števcu hitreje odvrteli. Na cesti čez Apenine nas je že razveselila malce bolj razgibana cesta in pa precej lepša pokrajina, z veliko manj dimniki. V tem bolj goratem delu poteka cesta tudi skozi nekaj predorov. V enem izmed njih se je začel zastoj. Vozila so stala v predoru, jasno vsa s prižganimi motorji. Blaž in Bojan sta se kljub stranskim kovčkom uspela prebiti skozenj in pričakovali smo, da se bo za predorom promet sprostil. Domnevali smo, da gre za nesrečo. Vendar pa temu ni bilo tako. Za predorom se je gneča iz neznanega razloga še nadaljevala in zdelo se je, da gre v neskončnost. Nekateri vozniki so se nam prijazno umikali, spet drugi so se uspešno delali »francoze«. Uspelo se nam je prebiti skozi nekaj km stoječe kolone. Veseli smo bili, da nismo v katerem od avtomobilov, saj bi zagotovo zamudili trajekt.

    V Livornu – mestu dimnikov in tovornih dvigal smo potrpežljivo čakali na trajekt. Pridružili so se nam še štirje motorji. Zanimivo je bilo, da nas je bilo tam osem ljudi, iz štirih različni držav in vsi motorji so bili znamke BMW in za nameček še vsi GS-i: od letnika ’92 do ’04.

    Izpluli smo ob 23h, točno po voznem redu. Ker smo potovali kot palubni potniki, smo noč prespali na udobnem tapisonu v otroški igralnici.

    Sobota, 2.10.2004

    Ob sedmih zjutraj smo se izkrcali v Golfo Aranci in se prvič pognali po tako opevanih sardinjskih cestah.

    V Olbii smo se ustavili na kavi, kakavu in rogljičkih in naredili plan za prvi dan, hkrati pa sta Bojan in Blaž že delala plane za naslednje dni, saj kar nista mogla umakniti pogleda z rumenih zavitih cest na zemljevidu. V ušesih jima je odmevalo Hotsckotovo navodilo: »Follow the yellow lines!«

    Kmalu smo »napadli«. Šli smo skozi mestece Cangianis, nato skozi Tempio in navdušenje nad popolnimi cestami, z nagnjenimi ovinki, brez napake v asfaltu se je samo stopnjevalo. Kmalu za Tempio-m smo zavili z glavne ceste na 9 km dolgo cesto popolnih serpentin, po kateri smo prišli na vrh gore Limbara, ki je 1362 m nad morjem. Odprl se nam je prečudovit razgled. Že smo začeli s »foto-sešnom«. Nadaljevali smo po cesti 392 mimo jezera Lago di Coghinas, skozi mesti Oschiri in Ozieri ter v Patadi izvedeli, da bo naslednji dan potekal WRC ravno po poteh, ki smo jih že prevozili. Sicer v hudih skušnjavah in želji, da bi si ga ogledali, smo se kasneje le odločili, da nas bo rally že počakal kdaj drugič in da se ne bomo naslednjega dne vračali po istih poteh ter na ta način izgubili en dan dragocenega dopusta. Želeli smo videti in prevoziti čim več cest, tako da smo kar ostali pri okvirnem planu, ki smo si ga zadali. Nadaljevali smo mimo Lago Lerna, skozi Budduso, Bitti, Orune, večje mesto Nuoro, Olieno in se v Dorgali-ju ustavili na pijači. Lokalni motorist nas je prijazno povabil, naj pridemo zvečer na moto zbor, ki ga je prirejal njihov moto klub.

    Limbara

    Le še 9 km krasne ceste nas je ločilo do cilja tistega dne. Blaža je v tunelčku prehitel mali Italijan na Ducati Monster-u, ki je imel za nameček še bele nogavice, kar je Blaža še posebej spodbudilo, da se je pognal za njim. »En takle me pa že ne bo!« Pri tem je seveda pozabil na sopotnico in stranske kovčke. Morda ga je na to spomnilo le škrtanje v vsakem ovinku, kadar je po tleh podrsala tačka ali pa »štender«. V stilu super moto dirke, ki jo sicer enkrat letno priredijo na tej cesti smo prispeli v Cala Gonone. V kampu smo se za 55€ na dan namestili v simpatičnem bungalovu s kopalnico, kuhinjo, posodo in posteljnino. Privoščili smo si »makarone z mesom« ali lepše »pasto carbonara«. Zvečer smo se odpravili nazaj v Dorgali na moto zbor. Ker se ob 22h dogajanje še vedno ni začelo, ker smo bili precej utrujeni in smo želeli naslednjega dne novim zmagam naproti, smo se odpravili proti »domu«. Tega dne je bilo za nami cca 320 km, prejšnjega dne pa smo jih naredili 600, Bojan pa za nameček še razdaljo od Celja do Ljubljane več.

    Bunglaov v Cala Gonona

    Nedelja, 3.10.2004

    Prebudili smo se v prelep topel dan. Nebo ponovno brez oblačka. Bilo je tako toplo, da smo imeli pod jaknami le kratke rokave. Odrinili smo novim zmagam naproti. Cesta, ki pelje skozi narodni park Golfo do Orosei je presegla naša pričakovanja. V vseh potopisih smo že brali o njej, zdaj pa smo se na lastne oči in gume prepričali, da je vredna vse te hvale! Ovinki so si sledili v pravilnem vrstnem redu, rdečkast asfalt je dajal vtis, kot da so nam na čast položili rdečo preprogo, pokrajina naokoli je bila čudovita. Cesta vliva še več zaupanja kot ostale, saj ima vsega skupaj le en privoz, tako da je treba skrbeti le za nasprotni promet. Pravo razkošje! Sonce je začelo že pošteno pripekati. Ob cesti in na cesti je bilo polno krav, ovac, koz, konjev in prašičkov. Slednji so si nas prišli zvedavo ogledat čisto od blizu. Mogoče smo se jim zdeli znani in domači…

    Narodni park Golfo di Orosei

    Po fotografiranju smo se odpravili naprej skozi mesta Baunei, Tortoli, Lanusei in Seul. Ker je bila nedelja, smo se začeli ozirati za bencinskimi črpalkami v upanju, da bomo v naslednjih 100 km našli kakšno. V kraju Serri smo jo zgrešili za pol ure. Lastnik je sicer živel zraven, vendar se mu nekako ni zdelo vredno, da bi nam natočil nekaj litrov. Bojanu se je že prižgala rezerva. Sreča se nam je nasmehnila v Issili-ju, do kamor je Bojan prišel že skoraj na hlape. Hoteli smo pomalicati pri bližnjem jezeru, ker pa nismo našli nobene sence smo potegnili skozi Laconi do Meana Sardo in si tam zares privoščili pol urni počitek. Nadaljevali smo z vožnjo.

    Ena cesta je bila bolj popolna od druge. Pokrajina z malimi grički, na vsake toliko stolp Nuraghov, vsepovsod so se pasle živali. Na cesti smo bili večinoma sami. Dohiteli smo sem in tja kakšen avtomobil, nasprotnega prometa pa je bilo tudi zelo malo. Kljub zelo lepemu vremenu smo v dveh dneh srečali le nekaj malega motoristov. Skozi kraje Sorgono, Tonara, Tiana, Ovodda, Gavoi, Sarule, Orani in Oniferi se nismo ustavljali. V mestu Nuoro, ki je največje v tem delu Sardinije, se tudi nismo zadržali, saj nobenemu od nas velika mesta niso posebno pri srcu. V Galteli smo zavili desno spet proti Dorgali-ju, kjer smo si privoščili sladoled in si predstavljali, kako v Ljubljani že po ulicah pečejo kostanj. No, po cca 400 prevoženih kilometrih smo si spet skuhali našo tradicionalno večerjo, ki smo jo tokrat delili tudi z lokalnim mačkom. Preden nam jo je uspelo skuhati, pa smo imeli kar nekaj težav. Nihče od nas namreč ni bil kadilec in tako nihče ni imel niti vžigalic niti vžigalnika. Ker je bila nedelja, je bilo povsod vse zaprto. Spet so se nas usmilili sosedje kot tudi prejšnji dan. Naredili smo še bojni plan in sklenili, da bomo naslednje dni že spali na zahodni obali.

    Motoristek

    Ponedeljek, 4.10.2004

    Hitro smo imeli spet vse na motorjih. Za domačine je bil navaden delovni ponedeljek, za nas pa nov prečudovit in topel dan, brez oblačka na nebu. Vse skupaj je postajalo že kar »kičasto«. Prometa na cestah je belo nekoliko več le v mestih, vendar še vedno nič v primerjavi s tem, koliko vozil se pretaka tu v poletnih mesecih. Kar ni nam šlo v račun, kako bi bilo tu takrat, saj smo vsakič, ko smo se ustavili iskali senco, pa smo že kar zakorakali v jesen. V Dorgali-ju smo tokrat zavili desno proti Orosei in nato skozi Galtelli do Nuora. Tam smo šli po hitri cesti do Oniferi. Kmalu smo se spet odcepili desno na »klasične« ovinkaste ceste proti Bonu.

    Huda cesta

    Levo smo na vrhu hribčka zagledali mali grad Burgos in sevdeda zavili proti njemu. Domačini so nam pokazali pot prav do vrha. Spet smo imeli krasen razgled in priložnost za požirek vode in fotografiranje. Tudi med nadaljnjo vožnjo sem uspela narediti nekaj lepih fotografij. Nizali so se kraji: Bultei, Cagolerna, Ozieri, Mores, Thiesi, Ittiri in že smo bili v Algheru, kjer smo imeli namen najti prenočišče. Zapeljali smo se najprej še do Fertilije, se v usnjenih kombinezonih malo posenčili na rajski peščeni plaži in se hladili s sladoledi. Sonce je neizprosno pripekalo. Ni kazalo drugače, kot da čim prej najdemo prostor, kjer se bomo lahko preoblekli v primernejša oblačila. V Algheru smo v kampu La Mariposa (www.lamariposa.it, tu so tudi linki do spletnih strani vseh ostalih kampov na Sardiniji) najeli prikolico, kjer je bila tudi posteljnina, posoda, hladilnik… za 36€/dan za tri osebe.

    Huda cesta

    Tudi tu nismo za motorja plačali nič. Kar precejšnja razlika s kampi na hrvaški obali, kjer zaračunajo prav vse. Bojan se je šel namočit v morje, nato pa smo se v lahkih oblačilih odpravili na ogled mesta, ki je bilo le cca 2km daleč. Pogledali smo si staro mestno jedro z obzidjem in ozkim uličicami. Podobno kot v Dubrovniku. Leno smo pohajkovali nato pa zavili v restavracijo Nettuno z razgledom na morje in si privoščili obilno večerjo. Bilo je zelo okusno in najedli smo se, da smo se komaj privlekli domov. Za seboj smo imeli »samo« prelepih 300 km.

    BMW

    Torek, 5.10.2004

    Ta dan smo namenili lenobnemu raziskovanju obale. Zapeljali smo se do Capo Falcone, ki je skrajna SZ točka otoka. Seveda smo na poti do tam zavili še na vsako cestico proti morju in vsak mali kraj: Porto conte, Porto Ferro… in se malo zapeljali tudi po makedamu. V Stintinu je bilo na sanjski plaži Spiaggia della Pelossa kar precej turistov. Pred industrijskim mestom Porto Torres, smo zavili nazaj proti JZ. Na Capo Caccia se nam je odprl krasen razgled na in z zelo visokih klifov. Z vrha smo se odpravili peš proti jami Grotte di Nettuno. Še dobro, da nismo vedeli, kaj nas čaka.

    Off Road

    Od vrha klifa do morja, kjer je bil vhod v jamo, so namreč vodile stopnice. Nazaj grede smo jih prešteli. Bilo jih je 650! Jama je bila zelo lepa, a precej majhna gleda na to, da imamo v Sloveniji kar nekaj zelo velikih jam. Vstopnina je bila 10 €. Posebnost jame so med drugim tudi mali stalaktiti- – špageti. Na določeni oddaljenosti od stropa začnejo namreč rasti nekateri v levo, drugi v desno in spet tretji navzgor. Popolnoma so skregani z gravitacijo, vendar nam je vodička rekla, da strokovnjaki menijo, da je to posledica vetra, ki pa ga mi nismo zaznali v jami. Mimogrede vodička je perfektno govorila angleško. Po napornem vzponu nazaj na vrh pečine, smo si (spet skupaj z mački) privoščili veliko vode in pomalicali. Z Bojanom sva se nato ohladila v prijetno hladni vodi Sredozemskega morja, Blaž pa je trdil, da je »čist zadost«, če gre samo do kolen v vodo in se je raje zaposlil s fotografiranjem. Lenobno smo se odpravili proti Algheru in še tam malo posedeli ter uživali s sladoledom v roki. Kljub temu da smo ta dan nameravali počivati smo uspeli »naklepati« 160 km-jev. V kampu smo odkrili tudi računalnik z internetom in se javili na motosvet. Ko pa smo kupili še vžigalice, je bil naš dan popoln.

    Grotte di Netuno

    Sreda, 6.10.2004

    Tega dne smo prevozili cca 400 km. Alghero – Villanova – Montresta – Bosa – Tresnurages – Cuglieri – oristano – Simaxis – Busachi – levo proti Neoneli – Sorradile – čez jezero Lago di Omodeo – Ghilarza (po Blaževo Goriza) – Abbasanta – Santu Lassurgiu – Cuglieri – Scano di Montiferro – Sagama – Tinnura – Bosa in po cesti ob obali nazaj proti Algheru oz. še prej na »Hotsckotove ride (4 km)«

    Skozi mesta smo se vedno peljali počasi. Ko smo se vozili skozi Cuglieri je imel Blaž na čeladi malo odprt vizir in spuščen notranji sončni vizir. Po spletu nesrečnih okoliščin je skozi odprt vizir priletela neka žuželka – verjetno osa, se zagozdila za črn vizir in ga v paniki pičila naravnost v levo oko. Sprva je mislil, da mu je nekaj padlo v oko. Malo je pomencal in si mislil, da bo takoj bolje. Ker pa je oko takoj zelo zateklo, je ustavil. Pogled na zatečeno oko ni bil razveseljiv. Otekla je tudi beločnica, kar je bilo prav grozljivo. Bili le slab kilometer za mestom, zato smo se takoj odpravili nazaj iskat pomoč. Sledili smo tabli z rdečim križem na kateri je pisalo »guarda medica«. Ko smo prišli do »zdravstvenega doma«, smo videli, da sta tu zdravnik in veterinar v isti hiši. Žal je bil tam le veterinar, ki pa mu ni mogel pomagati, saj Blaž ni hotel zalajati. Z rokami nam je nekako pojasnil, da je »človeški« zdravnik na obhodu po domovih in da se vrne po dveh urah (jasno ni znal angleško). Pokazal nam je še, kje je zdravnik doma, pa ga žal tudi tam ni bilo. V lekarni so se ga le usmilil in mu dali kapljice in obveze za oči. Obvezo je takoj vrgel stran, saj bi ga močno ovirala pri vožnji. Kljub temu, da imam izpit, smo ugotovili, da bo neskončno bolje, če on pelje samo s pol očesa, kot jaz z obema… Ko smo se ustavili na malici, se je oteklina že za malenkost zmanjšala. No tako smo torej kljub pomanjkljivi vidljivosti naredili še 250 km.

    Pokrajina je bila spet prekrasna. Povsod ob cesti so se pasle živali. Sonce je pripekalo. Nazaj grede smo se v Bosi kar razveselili oblakov, ki so zakrili sonce, saj je tako temperatura postala znosnejša. Nekje na dveh tretjinah poti od Bose proti Algheru, je Hotscko na zemljevid sam vrisal 4 km rid, ki jih ni bilo na zemljevidu. Navzgor smo »žgal k’ pr’ norcih«, dol grede pa smo uživali v lepem razgledu.

    Večer smo spet preživeli ob sladoledu, internetu in tortelinih, ki jih je tokrat skuhal Blaž.
    Huda plaža

    Huda plaža

    Četrtek, 7.10.2004

    Ostala nam je le še severna obala. Za JZ in JV del Sardinije smo že na začetku planirali, da si ju pustimo za kdaj drugič, saj nas je čas preganjal in če bi tako hiteli, ne bi uspeli vsega tako temeljito predelati.

    Rocco di Elefante

    Mimo letališča pri Algheru, smo zavili desno proti velikemu mestu Sassari. Glede na zemljevid smo prehitro prišli na avtocesto in nikakor nismo mogli najti izvoza za Senori ali Sorso. Vozili smo se gor in dol in ugotovili, da je ta del avtoceste le slabo začrtan na zemljevidu, ker očitno ga, takrat ko je bil zemljevid izdan, še ni bilo. Po polurnem tavanju, je Blaž rekel: »Ne bom zavil, dokler ne pridem do table za Senori!« No ko smo končno zagledali tablo, smo bili že globoko v mestu. Sassari je bilo do sedaj absolutno najslabše označeno mesto, ali bolje – neoznačeno. Ko smo bili spet na »ta pravih« ovinkih, se je dobra volja vrnila. Skozi Sorso smo šli proti Lu Bagnu, kjer smo zavili desno proti Rocco di Elefante. To je skala v obliki slona, ki stoji tik ob cesti proti Sedini. Žal je bila ta krasna cesta od tam naprej zaradi plazu zaprta in tako smo šli do Tempia po drugi poti – S. Maria Coghinas – Viddalba – Badesi – Trinta d’Agultu – Piano dei Grandi Sassi – Aggius – Tempio. Cesta 133 nas je nato pripeljala do Santa Terese in Porta Falcone. Končno je bil spet čas za malico. Plaža pod nami je bila polna kopalcev. V daljavi smo videli Korziko. Bilo je prekrasno in želeli smo si ustaviti čas. Nazaj grede proti Algheru smo se vozili ves čas po cesti 200, ki je speljana zelo blizu morja. Ne sicer tako kot jadranska magistrala, ampak skoraj ves čas vsaj v daljavi vidiš morje. Eno mestece prikupnejše od drugega, ena plaža lepša od druge. Na tem koncu je bilo še presenetljivo veliko turistov. Še vedno pa smo lahko vsak dan na prste ene roke prešteli, koliko motoristov smo srečali. Tudi ostalega prometa ni bilo veliko.

    Mesto Castelsardo se ponaša z mogočnim gradom. Sorso – Senori – Sassari – Alghero. Spet smo bili »doma«, spet smo bili veseli, ker je bila za nami spet »ena fina furca«.

    Internet, tortelini, sladoled… poravnali smo račun za kamp in popadali v postelje.

    Castelsardo

    Petek, 8.10.2004

    Do 10h smo morali zapustiti kamp. Spakirati je bilo treba racionalno, saj do doma nismo nameravali več razpakirati. Na doseg roke je bilo treba dati le kakšno toplejše oblačilo, saj smo pričakovali, da bo naslednji dan na celini precej hladneje kot tu na otoku. Torej natovorjeni in v polni bojni opremi, smo še zadnjič »napadli«. Tokrat smo Sassari obvozili v velikem loku in zapustili avtocesto na izvozu za Ossi in Cargeghe. Skozi Florinas, pod avtocesto v Ploaghe, do Perfugas spet v Tempio. Zanimivo da smo bili v Tempiu trikrat in to vsakič po drugi cesti. Tik pred Tempiom smo skrenili z glavne ceste v dolino Valle di Luna. Kot da bi bili na drugem planetu oz. na Luni!!! Gore naokrog so bile sestavljene iz kupa ogromnih gladkih kamov. Kot da bi prišli na otročko igrišče velikanov, ki niso pospravili igrač za seboj. Kamni so bili nametani sem in tja. Res nenavadno! Tako nenavadno da smo si celo privoščili kratek postanek.

    Želva

    Cesta proti jezeru L.d. Liso je na zemljevidu izgledala slaba, vendar prevozna okrog jezera. No zmotili smo se 100%. Cesta je bila krasna, vendar ni bila speljana okrog jezera. Smo pa zato videli krasno jezero, ogromen jez, splašili bika ob cesti in skoraj povozili želvo, ki je prečkala to, sicer res malo obljudeno cesto. Skozi S. Antionio in Arzacheno, smo bili kmalu spet pri morju. Temperatura se je občutno zvišala. Tudi tu so bile same lepe plaže in mesta. Bala Sardinia, Poltu Quatu in bolj ko smo se bilžali opevani Costa Smeraldi, lepše so bili urejeni vrtovi in trava pokošena. Prijetno nas je presenetilo, da ni bilo nikjer visokih hotelov. Vse hiške so bile nizke, vsaka je imela svojo privatno plažo in večina tudi pomol. Mi navadni smrtniki skoraj nismo prišli do plaže. V Lonely planet-u smo prebrali, da se skozi ta del obale le težko prebiješ, ne da bi bankrotiral, zato smo se kaj hitro napotili proti Golfo Aranci od koder naj bi naslednjega dne odpluli s trajektom nazaj proti Livornu. Želeli smo prespati nekje v bližini, saj smo morali biti v pristanišču ob 7h zjutraj. Žal so bili do tam vsi kampi zaprti, čeprav smo na internetu prebrali, da so odprti do 15.oktobra. Poskusili smo z iskanjem sobe v Golfu Aranci, vendar neuspešno. Za hotel bi morali odšteti minimalno 90 € za vse tri. V nekem hotelu s štirimi zvezdicami, nam je prijazni možakar na recepciji naredil prav posebno ceno, ki pa je bila žel še vedno čez 100 € za nas tri. Rekel je, da se privat sob zdaj ne dobi, ker je trenutno »no season«. Odpravili smo se proti Olbii in po slabih 40 kilometrih našli odprt kamp Tavolara, s ceno za prikolico 30 €. Vsekakor zelo prijazna cena. Kamp je bil najlepši in najcenejši do sedaj. Zaprt je samo en mesec na leto in sicer nekaj pred in nekaj po novem letu. Blaž se je razburjal, ko so mu povedali, da mora motor pustiti zunaj kampa na parkirišču. To je bilo cca 100m stran od naše prikolice. No potolažil se je takoj, ko so mu posodili električni avtomobilček za prevoz prtljage do prikolice. Kamp je bil zelo lepo vzdrževan, povsod je bilo vse zeleno. Le ponoči je bilo precej moteče, ker je močan vonj nekih grmovnic, naredil vzdušje mrliške vežice.

    Lastnik nam je svetoval dobro picerijo ne daleč stran in že kar pošteno lačni smo veseli sprejeli nasvet.

    Spat smo šli zgodaj, saj je bilo treba ob 6.30 že odriniti proti Golfu Aranci.

    Costa Smeralda

    Sobota, 9.10.2004

    V popolni temi smo se usedli na motorje in se zadnjič pognali po sardinjskih cestah. Že prejšnje dni smo ugotovili, kako imajo tu popolnoma različno politiko gradnje cest kot pri nas. Pri nas se stremi k temu, da so v mestih ceste lepe, tu pa so v mestih ceste katastrofalne, povsod pokrpane in stare. Pri čemer pa se ceste zunaj mest brez napak.

    Preplavljali so me vtisi… Ves teden smo imeli zelo lepo vreme, prevozili smo vse ceste, ki smo si jih zamislili, dobro smo se razumeli… skratka bil je res popoln dopust!!!

    Kar nekaj turistov je zapuščalo Sardinijo. Vsi smo zavistno gledali tiste, ki so se šele izkrcavali iz trajekta. Prejšnji teden smo prav tako mi prvič stopili na ta tla. Zdelo se mi je, da odhajamo kot domačini, s cmokom v grlu, ki je napovedoval »domotožje« po čudovitem otoku na katerega se bomo brez dvoma še vrnili in če bo le možno na prvem sedežu!

    Na trajektu je bilo živahno. Preden smo izpluli smo se vsi namestili na udobne ležalnike. Ko pa smo izpluli, je vrvež zamenjal veter in veliko potnikov se je umaknilo pred vetrom v notranjost ladje. Prekladali smo se sem in tja in komaj čakali da mine ta brezmejno dolgočasna pot. Blaž se je vsaj malo kratkočasil z igranjem video igric. Nebo je bilo oblačno, pihal je mrzel veter. Misel na 600 km še bolj dolgočasne avtoceste je lahko pregnala le misel na toplo domačo posteljico in moker smrček pasjega prijatelja.

    Ko smo bili končno spet na trdnih tleh, smo se takoj pognali proti domu. Vmes smo se ustavili le na bencinski črpalki, do kamor pa se je Bojan pripeljal v leru, ker mu je ravno zmanjkalo goriva! Črni oblaki na nebu so postajali vse bolj črni in grozeči. Tik pred mejo so začele padati posamezne kaplje, za mejo pa je že kar močno deževalo. V Ajdovščini smo si nadeli dežne kombinezone, vendar je nekaj km za Ajdovščino dež popolnoma ponehal. Naprej smo jo mahnili kar po stari cesti, saj smo imeli avtoceste že pošteno čez glavo. Na ljubljanski obvoznici smo se poslovili – midva sva bila že doma, Bojana pa je čakala še pot do Celja, do kamor je kljub nekaj težavam na Trojanah, prispel živ in zdrav.
    In bili smo spet doma…

    V zadnjih dveh dneh smo naredili skupaj okrog 950 km, v celem tednu pa cca 3500. Bil je res nepozaben izlet.

    Fiksni stroški so znašali za naju: 156€ za trajekt (dve osebi + motor), 150 € gorivo, 190 € nočitve. Še 40.000 sit pa sva zapravila za hrano, sladolede, večerje, pijačo in podobno. Torej skupaj 160.000 sit. Treba pa je računati na to, da so verjetno v »high season« cene gotovo višje, oktobra je le » no season«…

    Galerija slik “Oktobrska Sardinija 2004”