Z VIP-akreditacijo na dirki za Veliko nagrado Nemčije

    0
    1537

    Minulo poletje je bila prava umetnost sesti na motor v deževnem jutru. Sicer pa, če si namenjen na dirko za svetovno prvenstvo v motociklizmu z VIP kartami v žepu, dež ne predstavlja nobene ovire, pa tudi 800 kilometrov vožnje v eno smer ni omembe vredno. Pri nas doma otroka zmajata z glavama, ko se midva z Silvom na 23 let starem Suzukiju odpraviva na potep.

    Ko sva pred dvajsetimi leti hodila na dirke na Grobničko polje pri Rijeki, sva sanjala o tem, kako bi prišla v bokse in videla motorje in dirkače od blizu. Želja se nama je končno izpolnila. Za letošnjo dirko na Sachsenringu sva dobila dve VIP karti. Dva dni sva bila gosta moštva Safilo Oxydo, kjer tekmuje legenda Lucio Cecchinello, zraven njega pa še mladi Casey Stoner pri 125 ccm in Randy De Puniet pri 250 ccm.

    V deževnem jutru sva sedla na motor. Po vseh kilometrih, kar sva jih že prevozila z motorjem, točno veva, kaj je potrebno vzeti na 1600 kilometrov dolgo pot in pakiranje nama predstavlja čisto poseben izziv. Polovico prostora nama vzame vsa potrebna »kozmetika« za najinega 23 let starega rumenega Suzukija. Po Avstriji se je še malo poznala nočna nevihta. Precej hladno je bilo in vroči čaj naju je na prvi postojanki, nekje med tuneli, prijetno ogrel. Silvo mi že par let obljublja, da me bo poleti peljal na prizorišče Elefantentreffena. Pozimi me niti malo ne vleče tja, zato pa njega toliko bolj. Iz njegovih vsakoletnih pripovedovanj so se mi zdeli hribi okrog Thurmansbang-Sole v Bavarskem gozdu zelo domači. Ker naju ne zanima divjanje po avtocesti, sva za potovanje izbrala lokalne ceste po nekdanji vzhodni Nemčiji: slikovita pokrajina, ovinki, da ti igra srce! Šele v temi sva prispela na Sachsenring v bližini Chemnitza. Kamp, kjer sva se utaborila, je bil čisto drugačen od tistega, ki sva ga videla na internetu. Cenik je bil pa pravi! Sicer pa, koga zanimajo malenkosti, ko so dvajset let stare sanje na dosegu roke!

    V soboto sva se zbudila v sončno jutro, vznemirjena od pričakovanja. Dogovorjeno je bilo, da ob devetih zjutraj pokličem predstavnika moštva Safilo Oxydo in se dogovorim, kje se dobimo. Zelo težko je govoriti italijansko po telefonu, z rokami. Veliko lažje je potisniti telefon Silvu v roke, pa naj se on trudi! Izkazalo se je, da je Signor Benedetti zelo prijeten mladenič, ki na srečo govori tudi angleško. Ko nama je razkazal mobilno rezidenco ekipe, sva pozabila zapreti usta. Luksuz, da te kap! S karto, obešeno okoli vratu, sva imela skoraj neomejene možnosti potisniti nos kamorkoli. Čisto prav se nama je zdelo, da sva bila prepuščena svoji iznajdljivosti, da nama ni nihče »dihal za ovratnik«. Samo na kosilo in večerjo je bilo potrebno priti ob pravem času.

    Tekmovalno mrzlico je bilo čutiti na vsakem koraku. Moštva z manj denarja so motorje za trening pripravljala kar v kombijih, saj so boksi rezervirani za tiste, ki imajo veliko denarja. Hitro sva se vživela v predtekmovalno mrzlico in celo pomagala poriniti motor, ki ni hotel vžgati. Sicer pa nama je to precej domače opravilo, saj tudi najinega Suzukija velikokrat ne moreva drugače prepričati, da vžge, kot da ga porineva. Okoli naju so se vsi znani tekmovalci vozili z vespami. Barros z obema otrokoma, Biaggi hiter bolj kot na dirki, legenda Schwantz vedno obkrožen z množico občudovalcev, edino Rossi je imel svojega »šoferja«, da je lahko mahal občudovalcem, ki so ves čas čakali, kdaj in kje se bo prikazal. Ugotovila sva, da je prvi sosed Oxyda Angel Nieto, ki na tekmovanjih spremlja svoja sinova. Prijeten gospod je bil takoj pripravljen dati avtogram. Po tem, ko sva raziskala zgornjo ploščad, sva se namenila v bokse. Kot gosta teama Safilo Oxydo, sva bila lahko med uradnim treningom v njihovem boksu. Po treningu sva posedela v restavraciji in od blizu občudovala Cecchinella, Stonerja in De Punieta.

    V kampu, kjer sva spala, je bila prava norišnica. Alkohol je dobesedno tekel v potokih. Toliko pijanih ljudi na kupu še nisem videla. Prav čudilo me je, da ni bilo nobenih večjih izgredov. Po tem, ko sva bila ves dan na nogah, nama ni bil noben problem zaspati v peklenskem hrupu. Zjutraj sva zgodaj vstala, da sva se v miru stuširala v topli vodi in se še pred glavnim navalom odpeljala na dirkališče.

    Silvo je rekel, da bo poskusil priti z motorjem v padok. Uspelo nama je, saj so bili varnostniki tako presenečeni, ko sva od daleč pokazala svoje vstopnice, da naju sploh niso ustavljali. Ampak veselje je trajalo le toliko, da sva naredila spominsko fotko, potem sva pa morala motor odpeljati na drugo stran ograje. Glede na to, da sva v soboto raziskala vse skrite kotičke dirkališča, sva se v nedeljo lahko spustila v detajle. Točno sva vedela, kje se morava postaviti, da bova kar največ videla – in kje se morava gibati, da srečava najbolj prominente goste. V Laudo sva se skoraj zaletela v podhodu med padokom in boksi in takoj je bil pripravljen dati avtogram. Dirko do 125 ccm sva gledala skupaj z najinimi gostitelji malo v živo, malo po televiziji in trepetala za Stonerja in Cecchinella. Stoner je na koncu zasedel 2. mesto in veselje v ekipi je bilo nepopisno. Posebno doživetje pa je bila dirka do 250 ccm, saj sva se tako kot prejšnji dan, pririnila v boks in skupaj z mehaniki in vodjo ekipe trepetala za DePunieta, ki je bil na koncu tretji. Takoj po prihodu skozi cilj je v boksu zavladalo veliko veselje. Vodja ekipe naju je povabil, da greva zraven na podelitev. Hitro sva skrila karte, da naju varnostniki ne bi nagnali vstran, potem sva pa zmagala v teku na 500 metrov in prva pritekla do mesta, kjer so prvi trije tekmovalci pravkar postavili svoje motorje: Roberto Rolfo, Fonzi Nieto in Randy De Puniet. Deležna sva bila celo nekaj kapljic šampanjca, s katerim so se prvi trije polivali po podelitvi.

    Po dobrih rezultatih ekipe Safilo Oxydo sva pozabila, da sva pravzaprav prišla navijat za Maxa Biaggia, saj sva njegova velika občudovalca še iz časov, ko je kraljeval v razredu do 250 ccm. Čeprav so piloti v obeh nižjih kategorijah veliko bolj srčni in borbeni, pa spektakularosti dirke v najvišjem razredu vseeno ne dosegajo. Mojstrovine Rossija, Gibernaua in vseh ostalih je res nepozabno videti od blizu. Ampak, da bi me stari maček Mamola peljal po drkališču v svojem stilu, tako kot je peljal nemškega pevca Petra Maffaya – to pa ne!

    Takoj po končani dirki so ekipe pričele pospravljati svoja mobilna domovanja in tudi za naju je prišel čas, da se s težkim srcem posloviva. Ko sva pričela pospravljati najin šotor, je pričel pihati močan veter, ki je najavljal bližajočo se nevihto. Še pred prihodom na avtocesto pred Chemnitzom je začelo deževati. Kaj deževati! Lilo je kot iz škafa. Kjer koli je bila kakšna streha, se je trlo motoristov, ki so si oblačili dežne kombinezone. Tolažila sva se, da je vse skupaj le poletna nevihta, ki hitro pride in enako hitro tudi mine. Ampak, ni bilo tako. Po 100 prevoženih kilometrih, ko se je že začelo nočiti, je še vedno deževalo z nezmanjšano močjo. Dež nama je zalival motor in pričela nama je nagajati elektrika. Varovalke nama je pobiralo kot za stavo in kmalu nama je vsa rezerva pošla, saj ob avtocesti na veliki razdalji ni bilo nobene bencinske črpalke, kjer bi se lahko ustavila in kupila varovalke. V trdi temi sva ostala na avtocesti brez luči. Odločila sva se, da se nekako prebijeva do prvega izvoza, potem pa počakava, da se zdani in poskušava popraviti motor in nadaljevati pot. Kdo ve, v katerem kraju sredi Nemčije sva prebila noč! Vem samo to, da sva parkirala na bencinski črpalki v neki mali vasici, toliko, da sva bila na suhem. V okoliških hišah so se sicer prižgale luči, ko sva, mokra do kosti, pririnila motor pod streho, ampak policije na srečo ni nihče poklical. Spala skoraj nisva, zeblo naju je kot cucka. Mislim, da je to bila edina hladna noč v tem poletju! Ko se je pričelo daniti, sva v zajtrkovalnici nasproti bencinske črpalke popila kavo in pojedla sveže rogljičke (po tem, ko sva umazana in mokra na smrt prestrašila prodajalke). Motor se je čez noč toliko posušil, da je vžgal brez težav, luči pa nama vseeno niso gorele. Morala sva na pot, saj je Silvo še isti dan popoldan šel v službo. Jaz sem na srečo vzela dopust. Po Nemčiji in po celi Avstriji sva vozila brez luči in trepetala, da naju kje ne ustavijo policaji in začnejo postavljati neumna vprašanja ali pa nama celo prepovejo nadaljevanje vožnje. V tunelu pred Gradcem se je »zbudila« pozicijska luč. Vsaj nekaj! Malo pred slovensko mejo pa sta se vseeno našla dva ekstremista – avstrijska policaja. Najprej sva poslušala predavanje o tem, kako je po Avstriji obvezno tudi podnevi imeti prižgano kratko luč in ne pozicijsko, potem sta zatežila s tem, da imava obrabljeno prednjo gumo in ko sem v mislih že preštevala denarce, za plačilo kazni, sta se naju usmilila in nama celo zaželela srečno pot. Uf, stokilski kamen se mi je odvalil od srca!

    Julijski vikend med svetovnimi asi motorističnega športa je bil res nepozabno doživetje. Upam, da se še kdaj ponovi. Pot domov bom pa zlahka pozabila.