Na saharskem rallyju El Chott 2003

    0
    1576

    Sedim na vrhu male vzpetinice in zrem v luno, ki počasi bledi v prvih žarkih jutranje zarje. Pod menoj se, počasi prebuja velika karavana dirkalnih konjev na dveh, treh, štirih, celo šestih kolesih in v hladu, ki me obdaja ni niti najmanjše slutnje po vročem soncu, ki bo že čez nekaj ur grel saharski pesek.

    V glavi skušam počasi urejati vtise, ki so se nabrali v nepopustljivem tempu dogodkov prvih dni in sedaj sprožajo v meni pravo zmedo občutkov, pa se vse skupaj bolj nagiba k lenobnemu opazovanju okolice. Bolj kot urejenost dojemanja, trenutno potrebujem odklop od misli in mir. Navadno se odkrivanje neznanega sveta na mojih potovanjih namreč dogaja spontano. Usmerjam se glede na počutje, tok dogodkov okoli mene in informacije, ki so mi dane. Tokratno potovanje pa so usmerjali briefingi, road book-i, GPS točke, okvare, …, pač stvari ki so se na tem rallyu dogajale slovenski ekipi Mamut Team, katere spremljevalno vozilo sem bil. In Tunizija je dežela, ki že sama po sebi nam »ta belim« postreže z ogromno mero drugačnosti, če pa se poleg tega znajdeš še v vrtincu saharskega rallya in se temu pridruži še doživljanje slovenske »domačnosti«, se lahko kmalu počutiš kot viharnik v podivjanem vetru.

    Ko sem v petek ob pol noči le dve uri pred zbirno uro v Mengšu, odhajal od vulkanizerja, kjer sva z Igorjem reševala še zadnje gumi probleme, sem čutil le otopelo utrujenost. In ker me je gnalo v meglo zavito pričakovanje neznanih razsežnosti Tunizije, utrujenost ni prešla v zaspanost vse do naslednjega večera na ladji, kjer sem v kabini kar krepko zibajoče ladje srečal posteljo in izgubil spomin vse do jutra. Malo je zaleglo, vendar neprespan teden pred odhodom pač ne prineseš nazaj v eni noči.

    Formalni start El Chotta, na eni od tuniških avenij blizu obvoznice sem spremljal iz ozadja, kot čuvaj avtomobilov, saj so v kombi novinarjev, radovedni mladci skušali vlomiti takoj, ko so ga lastniki zapustili. Čar velikih mest, a poleg nekaj malega radovednih domačinov, so bili ti vlomilci skoraj edini, ki jih je »spektakel« privabil v bližino. Da bi Tunis živel s tem dogodkom, ni bilo ravno videti. No, reka grmečih strojev se je vseeno sprožila in mi za njo, k zadnjim pripravam avtomobilov, tja do ene ure zjutraj, nekateri pa so noč pred prvim štartom kar prebedeli.

    Po ogledu starta, se z roadbook-om v roki drugi dan zapodimo za dirkači na krožno etapo okoli slanega jezera, severno od Nefte. Avto mehko drsi po ozki, s puščavskim peskom nasuti makadamski poti, in noga na gasu je vedno težja. Noise in Žiga, vsake toliko pripomnita, da ne dirkamo in ko na prvih malo večjih grbinah, gume s pokom udarijo ob blatnike, se opomnim, da sem samo turist, s popolnoma serijskim avtom, ogromnim prtljažnikom, z maggio na strehi in popolnoma brez spremstva. Preostali del odpeljemo bolj turistično, pa glede na precej nenatančne podatke v roadbooku še vedno kar nekajkrat doživimo polet pospremljen s protestiranjem podvozja. Oba z Noiseom obenem ugotavljava – matr sem je treba prit z motorjem!!!

    Izza palisade, ki ščiti oazo Ksar Ghilian pred vsiljivim peskom, prihajajo čudni brbotajoči zvoki. Zvabijo me ven za ogrado, kjer najdem karavano kamel, ki so v jutranjem soncu počivale pred vhodom v oazo. Nekaj metrov stran, vodniki, zaviti v svoje značilne peščeno rjave platnene rute, ležijo v pesku. Oaza za menoj, je še tiha v jutranjem prebujanju, slišim le tih klepet arabskih vodnikov, ki ga vsake toliko časa preseka glasno brbotanje, ki me je zvabilo ven in ga spušča ena od kamel. Izgleda, kot da se jezi na bližnjo sosedo, vendar se nobena ne zmeni zanjo, le mirno se nastavljajo prvim sončnim žarkom.

    Bruuuuum…., v mojem zornem kotu spredaj je samo še nebo, že naslednji trenutek, po silovitem prehodu ostrega vrha, je vse kar vidim peščena dolina med sipinami. Hitro izbiranje najboljše poti čez naslednjo sipino in že spet zalet proti nebu. Pričakoval bi glasno pokanje, ko se zaganjaš čez velike peščene valove, pa se vsi zvoki skrijejo v mehkobo peska, kot bi se vse dogajalo zavito v vato. Jasno glede na mojo neizkušenost s sipinami smo izvedli nekaj neumnosti, ko nas je skoraj odneslo na bok, pa zakopavanje na najbolj nemarno majhni sipini, pa … moja najbolj noro uživaška vožnja po terenu z avtom do sedaj. Oba z Noiseom obenem ugotavljava – matr sem je treba prit z motorjem!!!

    V vzvratnem ogledalu, ki ga budno spremljam – vozimo se namreč po trasi današnje etape in smo sredi dirke – se nam približuje avto, zato se umaknem na rob in upočasnim. Mimo pridrvi micka (mitsubushi) s številko 001 – šef organizatorjev in prevajalka briefingov v angleščino, veselo pomahata in v oblaku prahu izgineta v daljavo. Mi nadaljujemo lepo zložno turistično, glede na to da je avto dokaj poln, Andrej z roadbook-om in Noise z GPS-om vodita pot skozi labirinte malih poti, speljane po neskončnem ravnem terenu. Nekajkrat zavijemo v rahlo nelogično smer, ko: V vzvratnem ogledalu, ki ga budno spremljam se nam približuje avto zato se umaknem na rob in upočasnim. Mimo pridrvi micka (mitsubushi) s številko 001, rahlo pomahata in v oblaku prahu izgineta v daljavo. Že čez nekaj kilometrov, Andrej odkrije napako v roadbooku, počez jo udarimo na pravo pot in ko se ravno dobro utirimo vanjo: V vzvratnem ogledalu, ki ga budno spremljam se nam približuje avto zato se umaknem na rob in upočasnim. Mimo pridrvi micka (mitsubushi) s številko 001 in s sklonjenimi glavami v oblaku prahu izgineta v daljavo. Skrajno dolgočasen rally, ves čas te prehitevajo eni in isti, samo vedno bolj v tla gledajo 🙂 … Nauk te zgodbe vsekakor je, da navigacija šteje več kot hitrost, ali počasi se daleč pride!!! Pa da ne pozabim. Oba z Noiseom obenem ugotavljava – matr sem je treba prit z motorjem!!!

    Tomota, našega edinega motorista smo ravno še ujeli na startu sipinske etape v Bira Aquinu. Bil je utrujen, saj je dokaj dolgo in zahtevno hitrostno etapo pripeljal v cilj kot peti. Odpeljal se je naravnost. Malo pred njim sta se dva zapodila skrajno levo??? Tudi še zadnji slovenski avto, še sposoben nastopanja, mamut team, je bil dokaj zadovoljen. Odpeljala sta se rahlo desno. Unimog malo kasneje je šel skrajno desno??? Zanimivo, kot da imajo vsak svoje GPS točke?

    Tako nekako vsak iz svoje smeri so prihajali tudi v cilj. Mamut team žal bolj pozno, z gumi težavami sta izgubila precej časa. Tomo se je privlekel šele zvečer. Že na cilju hitrostne etape mu je počila guma. Potem je namesto da bi počival in se pripravil za naslednji start, krpal zračnico. Kmalu po startu je še grdo padel, bolijo ga rebra in izgleda skrajno utrujen. Pravi da motor nima nobene moči in se je tako na vsako kontrolno točko, ki so postavljene vedno na vrh največje sipine, zaletaval nič kolikokrat. To ga je popolnoma izmučilo. Iz motorja skozi oddušek šprica olje, filter, ki ga je čistil že med dirko, je popolnoma zamašen. Vendar v njegovih očeh je še vedno ogenj. »Cilj je v Hammaetu«, pravi, ko iz improviziranih posod (na polovico odrezane plastenke od vode, ki so se od vroče vsebine čudežno zgrbančile) jemo slastne makarone z jajci in mesom.

    Po sedmih dneh sledenja največjemu amaterskemu saharskemu rallyu EL CHOTT smo se znašli na njegovi najjužnejši točki, na vrhu male vzpetinice. Pod menoj je kamp, postavljen na velikem platoju poleg malega vojaškega letališča, približno 10 km vzhodno od vojaške postojanke Bir Aouine in ob malem izviru termalne vode. Avtomobili in motorji zopet odhajajo vsak v svojo smer, tokrat le v bližnjo okolico, iskat mirni kotiček za jutranje »čepenje«. Zajtrk, štart in pot po neskončnih poteh nazaj do Ksar Ghilana.

    V Douzu ni ravno veliko turistov, zato so gostilnice bolj ko ne prazne. V kotu velikega trga, se kljub temu posedemo za eno od miz in naročimo čaj. Tunizijski čaj – pijača, ki nam je skoraj vsem strašansko všeč — no, tukaj smo dobili daleč najslabšega. Kmalu za tem se trg izprazni. Odidejo vsi z našim gostiteljem vred, saj so sredi ramadana, verskega običaja, ki jim preko dneva prepoveduje, uživanje hrane, kajenje in sploh vse pregrešne reči. Sedaj pa je ura, ko lahko vse nadoknadijo. Čez čas se po zvočniku oglasi molitev, domačini počasi kapljajo nazaj in mi se zopet zakadimo po zadnjih nakupih. Vendar nakup tukaj ni tako preprost. Sploh,če hodiš okrog s Sebastijanom, ki ga tu že skoraj vsi poznajo in s katerim smo prejšnji dan kupovali šišo vsega skromne tri ure. Določanje cene in pogajanja, so mnogo bolj zapletena in dolgotrajna, kot izbira izvajalca za gradnjo kakega avtocestnega odseka v Sloveniji.

    Obsedim sredi bleščečih peščenih valov, razpotegnjenih naokoli kolikor daleč seže oko. Tišino zapolnjuje le veter, ki uprizarja čarobni ples peščenih oblakov in gladi sipine. Zajame me zavedanje strašljive majhnosti in obenem opoj predrznega kljubovanja. Tu med temi valovi ni dvomov, le preprosta čista popolnost.

    Za mojim hrbtom, zakopan v pesek stoji Tomotov motor, ki je osem kilometrov po startu zadnje sipinske etape, ob 13h dokončno izpustil dušo. Ostali čepijo za avtom in se vsaj malo skušajo skriti vetru, ki polni zrak s peskom. Pesek je povsod, čutiš ga v ustih, vsaka špranja v avtu se počasi polni. Prišli smo ga obiskat, da mu skrajšamo čakanje na »metlo« (organizatorjev asistenčni kamion), ki naj bi ga v kratkem pobrala. Mi žal nimamo kam dati motorja. Tik preden sonce ugasne v prekrasnem žarečem zahodu se odpravimo nazaj. Ponoči sami ne bi radi kolovratili po sipinah, ki so ponekod kar visoke, sledi izpred nekaj ur pa so že tako bolj malo vidne, ker jih veter vztrajno zasipa. Tomotu pustimo ruto in vodo in ga pustimo samega sredi ničesar.

    Organizator je že nekaj pred drugo uro popoldan dobil GPS koordinate Tomota. Mi smo se takrat še zaganjali za dirkači, ker smo imeli cilj odpeljati tudi to etapo. Ko so sipine postajale vse večje, mi pa sami brez spremstva in brez rezervnega kolesa (svojega sem posodil Mamutoma), smo se raje obrnili in vrnili na start, ki je bil tudi cilj te dolge krožne sipinske etape. Kasneje, ko smo tam dobili Tomotove koordinate, je Noise po GPS-u ugotovil, da smo obrnili nazaj vsega 500m vstran od njega. Noro blizu, za tukajšnje razmere pa neskončno daleč. V cilj je prikapljalo vsega nekaj tekmovalcev, največji dovoljeni skupni čas etape 4h, je bil že zdavnaj prekoračen in le prvi so ga sploh dosegli. Ob 16h Žiga dobi informacijo, da naj bi metla bila že zelo blizu Tomota. Obiščemo ga, se vrnemo in okoli 18:30 organizator trdi, da je že naložen. Janez, ki se ravno pripelje pravi, da je pred minuto govoril s Tomotom po telefonu, ki še vedno ždi v pesku in čaka?? Na vsako polno uro, na hribčku opazujemo horizont in določamo smer raket, ki jih spuščajo izgubljeni tekmovalci v daljavi. Zunaj jih je še vsaj polovica. Ob 22h pripeljejo v tabor Tomota in še nekaj motoristov. Mamut team pošlje Noiseu SMS z GPS točko in sporočilo, da jima je počila polosovina in da sta ostala brez prvega pogona. Blanko kuha močna vročina, zmanjkuje jima vode. Ven se pripeljeta sama naslednji dan ob 17h v napol prazen tabor v Douzu. Kljub utrujenosti se vsi skupaj zvečer odpravimo v Hamamet, kamor pridemo ob 1h zjutraj in tako zaključimo najbolj klavrno etapo celega rallya.

    Na poti domov po italijanskih avtocestah nas razganja še zadnja otroška razigranost. Noise zavit v ruto straši mimoidoče, ki nas prehitevajo, si kažemo jezike med prehitevanjem (samo našim iz karavane, da ne bo pomote), Seba veselo maha lepotičkam na sosednjem avtobusu in vzdihuje »joj, kako so razigrane, nestašne djevojke« , …Pa da ne pozabim, oba z Noiseom obenem ugotavljava – matr sem je treba prit z motorjem!!!