Sloni v snegu

    0
    10

    Ko se sezona počasi poslavlja mi pred oči prihaja moja letošnja zimska motoristična avantura: z motorjem sem se konec januarja že petič odpravil na Elefantentreffen v Bavarskem gozdu, točneje v Thurmansbang-Sola, v Nemčiji.

    Priprave za potovanje so bile obsežne. Veliko prijateljev motoristov mi je obljubilo, da gredo zraven. Na koncu smo ostali resni kandidati samo štirje: Janko, Joly, Waru in jaz. Joly in Waru, moja klubska tovariša iz MC Road Warriors, sta nameravala na pot z enim motorjem iz Sežane čez Avstrijo do Pasaua, kjer bi ju midva z Jankom počakala. Zadnji dan sta obupala, ker je pri njih začelo snežiti. Odločila sta se, da gresta raje z avtom. Janko pa je bil zagret čisto do konca.

    V petek, 31. januarja 2003 ob osmih zjutraj sem kljub slabi vremenski napovedi optimistično zajahal svojega 22 let starega Suzukija. Igral sem na karto, da se vremenarji spet motijo. Ampak, tokrat se niso! Želel sem si, da vsaj med potjo ne bi snežilo. Ko si enkrat na sami prireditvi, pa je itak vseeno, tudi če padajo sekire. Že kmalu po tem, ko sva z Jankom v Gornji Radgoni prestopila slovensko – avstrijsko mejo, naju je zajel pravi snežni metež. Do Gradca sva vztrajala skupaj, potem pa je Janku njegov novi Triumph zaštrajkal in moral se je vrniti domov. Jaz sem, trmast kot vedno, nadaljeval vožnjo novim dogodivščinam naproti. Sneg ni odnehal, jaz pa tudi ne. V Pasau sem več kot eno uro čakal prijatelja, ki sta naletela na prometno nesrečo. Trije Italijani so pred njima padli in peljala sta jih v bolnišnico. Fantje so bili res pravi optimisti. Vsi trije na eni vespi naloženi kot se spodobi za tako dolgo pot, so nameravali premagati zasneženo Avstrijo.

    Zimsko motoristično srečanje Elefantentreffen živi že več kot 45 let od motoristov in za motoriste, ki se niti pozimi ne odrečejo vožnji s svojimi jeklenimi konjički. Vsakega od nas družijo osebna doživetja: čudovito zimsko vreme, novi prijatelji, nenavadni motorji in nenavadni tipi ali pa tudi zelo slabo vreme, padci, strah in olajšanje, da ti je zopet enkrat uspelo premagati samega sebe in se srečno vrniti domov. Pripovedovanje o izkušnjah, spomini in nenavadne zgodbe so temelj za vedno nove izzive tega mednarodno najbolj znanega in nenavadnega zimskega motorističnega srečanja. Vse skupaj se je začelo davnega leta 1956, ko so se januarja zbrali lastniki dvajsetih Zündapov prikoličarjev, imenovanih tudi »Zeleni sloni«. Od takrat se je število udeležencev vsako leto povečevalo in letos se nas je zbralo 4150 motoristov in 1950 dnevnih gostov. Najdlje sta pripotovala Mateio iz Cordobe, kar 3000 kilometrov in Isabel, prav tako iz Španije, 2700 kilometrov. Najstarejši udeleženec, ki je pripotoval iz Belgije, je imel 79 let. Iz BMW kluba iz Milana je prišlo skupaj 71 udeležencev. Za najbolj domiselna in najlepša motorja so prireditelji izbrali predelanega ZL 600 in prikoličarja z motorjem od Audija 80.

    Slonovsko udobje

    Letos sem ponovno imel srečo, da sem našel koliko toliko raven prostor za šotor in to zraven mojih starih prijateljev iz Nizozemske. Povabili so me k svojemu ognju in me pridno zalagali s pivom, ki so ga imeli v neomejenih količinah zloženega v čisto posebnem šotoru. Večer je minil v prijetnem klepetu ob ognju. Zjutraj sem se zbudil v pravo zimsko jutro: sončno, vendar pasje mrzlo. Ker na sami prireditvi ni organizirana nobena zabava, si jo vsak pripravi sam. In idej je neskončno: od ustvarjanja figuric iz snega, do komponiranja nenavadne glasbe z gasilsko sireno, montirano na zadnje kolo motorja. Še vedno me pa vsako leto najbolj zabava ogledovanje motorjev. Fantje in dekleta imajo zares ogromno domislic. Sam se ne bi nikdar spomnil, da bi namesto kovčkov na motor zmontiral smetiščne kante. Srečal sem veliko več Slovencev, kot prejšnja leta. Fantje iz moto kluba Sairach iz Žirov so prinesli s seboj slovensko zastavo, ki je veselo plapolala nad njihovim taborom. Popoldne sem obiskal organizatorje, ki so me založili z vsemi potrebnimi podatki in številkami, in me povabili, da za njihov bilten za naslednjo leto pošljem kakšno dobro uspelo fotko. Zvečer sem zamudil tradicionalni pohod z baklami, ki ga prirejajo v spomin na vse udeležence srečanja, ki so se v prejšnjih letih smrtno ponesrečili na poti na srečanje. Debata ob našem ognju je bila tako živahna, da smo na vse drugo pozabili. Kar prehitro je minil večer in potrebno je bilo razmišljati o vrnitvi domov.

    Motorji v snegu

    V nedeljo zjutraj sem nameraval čim prej štartati proti domu, ampak so se mi načrti podrli v trenutku, ko moj rumeni Suzuki ni dajal od sebe znakov življenja. Prireditelji vsako leto poskrbijo za nedeljsko zdravljenje neposlušnih motorjev. Na sami prireditvi je mehanična delavnica in mehaniki tam res dajo vse od sebe, da motorji vžgejo in se lahko odpeljemo domov. Ko sem z motorjem prisopihal do mehanične delavnice, sem imel kaj videti: pred in v delavnici je bilo veliko »bolnikov«, potrebnih nujnega »zdravniškega posega«. Šele po debeli uri čakanja sem prišel na vrsto. Z mehanikom sva postavila Suzukija k pečki, da se je odtalil in posušil. Dobil sem jih tudi po ušesih, ker nisem poskrbel za to, da bi nalil v motor zimsko olje. Za naslednje leto bom vedel! Ko mi je končno uspelo vžgati motor, je bila ura že skoraj poldne in na nebu so se začeli zbirati temni oblaki. Nekako sem zbasal vso opremo v torbe in se odpravil proti domu. Kmalu je začelo snežiti. Ko sem se ustavil na bencinski črpalki in je že pošteno snežilo, sem naletel na še enega samotnega in prestrašenega motorista, kot sem bil sam, Martina, ki je potoval v moji smeri. Odločila sva se, da skupaj nadaljujeva pot.

    Mi Slovenci v snegu

    Takšnega snežnega viharja, kot naju je zajel pred mestom Klaus v Avstriji, še nisem doživel. Čisto počasi sva se peljala, Martin spredaj, jaz za njim, ko sem naenkrat zagledal iskrenje in Martina na tleh sredi ceste. Da ne bi padel čez njega, sem naglo zavil in pošteno pogrnil še sam. Točno pred avto. Vsa sreča, ker je šoferju uspelo pravočasno ustaviti. Izstopil je in nama pomagal, da sva pobrala motorja. Nekaj časa sva se gledala in se čudila, da sva ostala cela, potem pa sva se odločila, da se čisto počasi odpeljeva do najbližje gostilne, se usedeva, spijeva kavo in se odločiva, kako naprej. Sneg namreč ni imel namena nehati padati. Najprej sva razmišljala o tem, da parkirava motorja in si poiščeva prenočišče. Ko pa sva slišala, da bo snežilo tudi naslednji dan, sva se odločila, da kljub prestanemu strahu in bližajoči se temi počasi nadaljujeva pot proti domu. Res je šlo počasi. Tako počasi se z motorjem še nisem peljal. Pri 20 km/h, kolikor je bila najina potovalna brzina, se mi je zdelo, da je na vsaki naslednji tabli več kilometrov do doma, kot na prejšnji. Po avtocesti mi je sledi, ki so jih naredili avtomobili, sproti zametaval sneg. Šele malo pred Gradcem je nehalo snežiti, zazeblo pa me je, ko sem na avtocesti videl, da na semaforju, ki kaže temperaturo, piše -13ºC. Z Martinom sva se pred Gradcem poslovila: on je zavil proti Feldbachu, jaz proti Gornji Radgoni. Malo je tako potrpežljivih in žilavih motoristov, kot je Martin in srečo sem imel, da sem ga srečal. Sam bi težko zmogel premagati vse pasti v snežnem metežu.

    Na mejnem prehodu me niti avstrijski niti naš carinik nista nič vprašala. Najbrž sta mislila, da ne vidita prav. Domov sem prišel sredi noči. Utrujen, premražen in umazan. Pojedel sem vročo juho, se stuširal in padel v posteljo. Naslednji dan sem od otrok in žene poslušal o tem, kako neresen in neodgovoren sem, da se v takšnem vremenu spravljam z motorjem na pot. Ampak, čez dva meseca grem spet!